NA KOŽO
Komentar Marka Uršiča: Ne denar, igra srce
Financiranje posameznikov v nekaterih športih v Sloveniji je skrajno podcenjevalno.
Odpri galerijo
Blaž Kavčič je zaradi Aljaža Bedeneta in poškodbe odpovedal nastop v teniški reprezentanci Slovenije, prav tako Blaž Rola. Tamara Zidanšek in Polona Hercog ne bosta igrali v ženski teniški izbrani vrsti v pokalu federacij, saj sta prednost dali lastnima karierama. Jan Oblak zaradi selektorja Tomaža Kavčiča noče braniti vrat nogometne reprezentance, Kevin Kampl se tudi odpoveduje brcanju žoge v dresu s slovenskimi barvami. Podobnih primerov je še veliko. Slovenija pač ni Hrvaška.
Marin Čilić in Borna Ćorić ne odpovedujeta nastopov v pokalu Davis za zmagovite hrvaške barve, o nogometni zgodbi ognjevitih, lanskih svetovnih podprvakov, pa sploh ne kaže izgubljati besed.
Razlaga slovensko-hrvaške zgodbe je povsem preprosta. Individualizem gor ali dol, malomeščanska miselnost in pehanje za materialnimi dobrinami sta slovensko družbeno mišljenje pripeljala do točke, ko vsak posameznik, tudi športni, gleda na lastne interese. Zgodovina hrvaške nogometne vrste pa je prepletena z zgodbami, ko so današnji zvezdniki v rani mladosti pred srbsko agresijo morali zbežati s svojih domov.
Luka Modrić v madridskem Realu služi milijone, a šahovnica je zanj sveta. Kajti v reprezentanci se ne igra za sebe ali skorumpirani birokratski državni aparat, kakršen je povsod na svetu, tudi v Sloveniji. V nacionalnih barvah se igra za narod, ki je kot hrvaški v času srbske agresije toliko prestal in vstal, tudi športno, še močnejši.
Nogometaši, teniški igralci, vaterpolisti, Sandra Perković, veslača Martin in Valent Sinković so svetli vzori in idoli, vzorniki, ki hrvaškemu narodu kažejo, kako se bojuje, žrtvuje za in ljubi svojo domovino. Lahko bi tudi dodali, da so teniški igralci in igralke, tudi slovenski, preveliki individualisti, da bi ob skrbi za lasten bančni račun razmišljali o širših interesih, pa tudi financiranje posameznikov v nekaterih športih v Sloveniji je, kljub velikim uspehom, skrajno podcenjevalno.
A veliko se da postoriti tudi z ogromno volje, jeze, odporom, uporništvom. Lasten izpolnjen cilj na nadute športne funkcionarje le nalaga sramoto.
Marin Čilić in Borna Ćorić ne odpovedujeta nastopov v pokalu Davis za zmagovite hrvaške barve, o nogometni zgodbi ognjevitih, lanskih svetovnih podprvakov, pa sploh ne kaže izgubljati besed.
Razlaga slovensko-hrvaške zgodbe je povsem preprosta. Individualizem gor ali dol, malomeščanska miselnost in pehanje za materialnimi dobrinami sta slovensko družbeno mišljenje pripeljala do točke, ko vsak posameznik, tudi športni, gleda na lastne interese. Zgodovina hrvaške nogometne vrste pa je prepletena z zgodbami, ko so današnji zvezdniki v rani mladosti pred srbsko agresijo morali zbežati s svojih domov.
Financiranje posameznikov v nekaterih športih v Sloveniji je skrajno podcenjevalno.
Luka Modrić v madridskem Realu služi milijone, a šahovnica je zanj sveta. Kajti v reprezentanci se ne igra za sebe ali skorumpirani birokratski državni aparat, kakršen je povsod na svetu, tudi v Sloveniji. V nacionalnih barvah se igra za narod, ki je kot hrvaški v času srbske agresije toliko prestal in vstal, tudi športno, še močnejši.
Nogometaši, teniški igralci, vaterpolisti, Sandra Perković, veslača Martin in Valent Sinković so svetli vzori in idoli, vzorniki, ki hrvaškemu narodu kažejo, kako se bojuje, žrtvuje za in ljubi svojo domovino. Lahko bi tudi dodali, da so teniški igralci in igralke, tudi slovenski, preveliki individualisti, da bi ob skrbi za lasten bančni račun razmišljali o širših interesih, pa tudi financiranje posameznikov v nekaterih športih v Sloveniji je, kljub velikim uspehom, skrajno podcenjevalno.
A veliko se da postoriti tudi z ogromno volje, jeze, odporom, uporništvom. Lasten izpolnjen cilj na nadute športne funkcionarje le nalaga sramoto.
