NA EKS
Komentar Lare Paukovič: Prave pravljice za naše otroke
Gre za najbolj podel način širjenja političnih idej – poskus indoktrinacije svoje zgrešene ideologije skozi najmlajše.
Odpri galerijo
Že sam okvir pravljic je pogosto izrazito tradicionalističen. FOTO: Pixabay
Če ne živite pod skalo, vas gotovo ni zaobšel hrup, ki ga je prejšnji teden dvignil razpis tednika Demokracija za izvirno slovensko pravljico. »Poskrbimo, da bodo naši otroci prejeli prave vrednote in imeli radi Slovenijo,« piše v naslovu spletnega članka, v katerem so navedeni pogoji razpisa. Recimo ta, da naj pravljica »obravnava nevarnosti, ki jih prinašajo multikulturalizem in ilegalne migracije«, da »mora krepiti narodno zavest in v otroki (verjetno so mislili v otrocih, a pustimo tokrat slovnico) spodbuditi domoljubje, pripadnost tradicionalni družini, ki je temelj in branik slovenstva« ali da ima »lahko za glavne osebe tudi poosebljene živali, pri čemer pozitivne junake predstavlja domača živalska vrsta, vsiljivce oziroma negativce pa tujerodna invazivna vrsta.«
Ni čudno, da je Boštjan Gorenc - Pižama, ki so ga pri portalu siol.net prosili za komentar razpisa, sprva mislil – kot je zapisal na svojem profilu na facebooku –, da gre za parodijo. Ti pogoji namreč res zvenijo kot slaba šala. A ne gre za šalo, še zdaleč ne – glede na to, kako se je v zadnjem obdobju zaostrila nestrpnost na desnici, lahko brez nadaljnjega zaključimo, da urednik Demokracije Jože Biščak in tričlanska žirija, ki bo pravljice ocenjevala, z razpisom mislijo smrtno resno. Mimogrede, žirijo sestavljajo novinarka Demokracije Lucija Kavčič, namestnik glavnega in odgovornega urednika Demokracije Metod Berlec in novinarka televizije Nova24TV Marjanca Scheicher, nekoč poznavalka slovenske estrade in avtorica več knjig, dveh z naslovom Kešpička, ob tem pa še biografij o pornozvezdi La Toyi in Damjanu Murku.
Kot tako profilirana avtorica gotovo ve, kako s pravimi motivi v pravljicah ustrezno vzgajati otroke.
Morda smo mislili, da nas v zvezi z nizkotnimi prijemi in kampanjami, s katerimi skrajni desničarji (in seveda vsi vemo, katera slovenska politična stranka ima delno v lasti tednik Demokracija) podpihujejo nestrpnost in poskušajo normalizirati sovražni govor (vse pod pretvezo »domoljubja« oziroma »zaščite slovenstva«), ne more nič več presenetiti.
Od zavajajočih plakatov in TV-oglasov pred volitvami, zlivanja žolča na vse drugače misleče na twitterju in drugih platformah, izdajanja rasističnih pamfletov, kakršen je Manifest za domovino, izdan pri založbi Nova obzorja, ki je tudi založnik Demokracije, pa še bi lahko naštevali. A ta razpis za »izvirno slovensko pravljico« je še bolj nizek udarec. Gre za najbolj podel način širjenja političnih idej – poskus indoktrinacije svoje zgrešene ideologije skozi najmlajše (in to res čisto najmlajše, kajti pravljice naj bi bile primerne za otroke do deset let), ki še niso sposobni etičnega in moralnega razsojanja, tega pa se deloma učijo tudi iz literature, ki jo berejo.
Z manj »vzgojnimi« platmi pravljic se sicer zadnjih dvajset let veliko ukvarja feministična teorija, nekatere najbolj znane svetovne pravljice mladim bralcem in predvsem bralkam namreč posredujejo napačne predstave o svetu tudi brez tega, da se, recimo, slovenski junak bori proti »tujerodni invazivni vrsti«.
Že sam okvir pravljic je pogosto izrazito tradicionalističen – pasivna ženska junakinja, katere edini atribut je ta, da je lepa, njen cilj pa to, da jo odreši/poroči princ ali kak drug junak. Fizično grdi junaki imajo pogosto negativne značajske lastnosti, kar vodi v stigmatizacijo grdega, prav tako pa negativna vloga velikokrat pripade starim (in hkrati grdim) ženskam – stereotipna predstava o »čarovnicah«.
Predstavljam si, da bi se v pravljicah, kakršne imajo v mislih pri Demokraciji, ta tradicionalni okvir obdržal in celo še potenciral, kar je svetlobna leta od modernih pravljic, katerih produkcijo bi morali spodbujati – takih, ki bi otroke učile, da svet ni črno-bel in da naj ljudi »tujerodnih vrst« sprejemajo, ne pa proti njim nastopajo sovražno.
In da naj svoj srečni konec iščejo tudi zunaj tradicionalne družine ali meja svoje lastne (zaplankane) dežele – še en poudarek, ki ga zahteva razpis, je namreč ta, da pravljica na koncu sporoča, kako lepo je bivati v tradicionalni družini – oče, mama, otroci – in obkrožen s sonarodnjaki. Ja, to je sigurno zagotovilo za to, da bomo vsi skupaj živeli srečno do konca svojih dni.
Ni čudno, da je Boštjan Gorenc - Pižama, ki so ga pri portalu siol.net prosili za komentar razpisa, sprva mislil – kot je zapisal na svojem profilu na facebooku –, da gre za parodijo. Ti pogoji namreč res zvenijo kot slaba šala. A ne gre za šalo, še zdaleč ne – glede na to, kako se je v zadnjem obdobju zaostrila nestrpnost na desnici, lahko brez nadaljnjega zaključimo, da urednik Demokracije Jože Biščak in tričlanska žirija, ki bo pravljice ocenjevala, z razpisom mislijo smrtno resno. Mimogrede, žirijo sestavljajo novinarka Demokracije Lucija Kavčič, namestnik glavnega in odgovornega urednika Demokracije Metod Berlec in novinarka televizije Nova24TV Marjanca Scheicher, nekoč poznavalka slovenske estrade in avtorica več knjig, dveh z naslovom Kešpička, ob tem pa še biografij o pornozvezdi La Toyi in Damjanu Murku.
Kot tako profilirana avtorica gotovo ve, kako s pravimi motivi v pravljicah ustrezno vzgajati otroke.
Morda smo mislili, da nas v zvezi z nizkotnimi prijemi in kampanjami, s katerimi skrajni desničarji (in seveda vsi vemo, katera slovenska politična stranka ima delno v lasti tednik Demokracija) podpihujejo nestrpnost in poskušajo normalizirati sovražni govor (vse pod pretvezo »domoljubja« oziroma »zaščite slovenstva«), ne more nič več presenetiti.
Od zavajajočih plakatov in TV-oglasov pred volitvami, zlivanja žolča na vse drugače misleče na twitterju in drugih platformah, izdajanja rasističnih pamfletov, kakršen je Manifest za domovino, izdan pri založbi Nova obzorja, ki je tudi založnik Demokracije, pa še bi lahko naštevali. A ta razpis za »izvirno slovensko pravljico« je še bolj nizek udarec. Gre za najbolj podel način širjenja političnih idej – poskus indoktrinacije svoje zgrešene ideologije skozi najmlajše (in to res čisto najmlajše, kajti pravljice naj bi bile primerne za otroke do deset let), ki še niso sposobni etičnega in moralnega razsojanja, tega pa se deloma učijo tudi iz literature, ki jo berejo.
Z manj »vzgojnimi« platmi pravljic se sicer zadnjih dvajset let veliko ukvarja feministična teorija, nekatere najbolj znane svetovne pravljice mladim bralcem in predvsem bralkam namreč posredujejo napačne predstave o svetu tudi brez tega, da se, recimo, slovenski junak bori proti »tujerodni invazivni vrsti«.
Že sam okvir pravljic je pogosto izrazito tradicionalističen – pasivna ženska junakinja, katere edini atribut je ta, da je lepa, njen cilj pa to, da jo odreši/poroči princ ali kak drug junak. Fizično grdi junaki imajo pogosto negativne značajske lastnosti, kar vodi v stigmatizacijo grdega, prav tako pa negativna vloga velikokrat pripade starim (in hkrati grdim) ženskam – stereotipna predstava o »čarovnicah«.
Gre za najbolj podel način širjenja političnih idej – poskus indoktrinacije svoje zgrešene ideologije skozi najmlajše.
Predstavljam si, da bi se v pravljicah, kakršne imajo v mislih pri Demokraciji, ta tradicionalni okvir obdržal in celo še potenciral, kar je svetlobna leta od modernih pravljic, katerih produkcijo bi morali spodbujati – takih, ki bi otroke učile, da svet ni črno-bel in da naj ljudi »tujerodnih vrst« sprejemajo, ne pa proti njim nastopajo sovražno.
In da naj svoj srečni konec iščejo tudi zunaj tradicionalne družine ali meja svoje lastne (zaplankane) dežele – še en poudarek, ki ga zahteva razpis, je namreč ta, da pravljica na koncu sporoča, kako lepo je bivati v tradicionalni družini – oče, mama, otroci – in obkrožen s sonarodnjaki. Ja, to je sigurno zagotovilo za to, da bomo vsi skupaj živeli srečno do konca svojih dni.
