Domen Mal
NA KOŽO
Objavljeno 10. januar 2019 22.25 | Posodobljeno 10. januar 2019 22.25

Komentar Domna Mala: Sneg

Ključne besede: komentar

Domačemu smučarskemu klubu sem podrl vse količke na slalomski progi – niti enega nisem izpustil.

Nikoli nisem bil ljubitelj snega. V šoli v naravi, tam v četrtem razredu, so me sicer postavili na smučke, ampak potem ko sem domačemu smučarskemu klubu podrl količke na slalomski progi – niti enega nisem izpustil – sva se z učiteljem strinjala, da zimski športi niso zame.

Večji polom sem doživel samo dve leti prej, na avdiciji za šolski pevski zbor. To pa seveda ne pomeni, da s snegom nimam opravka. Včasih so morali stanovalci blokov v mestih sami kidati, in kadar je bila na vrsti naša družina, mi je oče pomolil lopato, ajde, sine, glej, koliko te je skupaj. In sem švical ob drgnjenju shojenega snega, po možnosti je bil spodaj še led, da se mi je vsak meter pločnika zdel kilometrski.

Leta pozneje sem se preselil globoko na Dolenjsko in se že prvo zimo spraševal, kako vraga je na jugu, kjer bi moralo biti po mojih predstavah topleje, več snega kot v Ljubljani. Kadar v prestolnici zapade 10 centimetrov snega, ga je pri nas praviloma vsaj 30.
Domačemu smučarskemu klubu sem podrl vse količke na slalomski progi – niti enega nisem izpustil.


Pri znancu, ki prodaja vse, od pršuta do motornega olja, sem kupil lopato, štil se mi je zdel nekam kratek za mojo višino, ampak mi jo je tako spretno reklamiral – tale je polavtomatska, gor jo dvigneš, dol se pa sama spusti –, da sem si vso sezono z njo lomil hrbet. Dokler nisem obupal, jo predal ženi – če bi slučajno kdaj snežilo, ko mene ne bo doma – sam pa si v bližnji kmetijski zadrugi nabavil dovolj dolgo, aluminijasto. Tudi polavtomatsko. Ko prebiram o metrih snega v Avstriji in Nemčiji, sem presrečen, da ostaja prislonjena ob zid v drvarnici.

Naj tako ostane čim dlje. Čeprav privoščim belo odejo, v višinah, seveda, vsem svojim smučarsko navdihnjenim rojakom, ki vsak dan hrepeneče berejo vremenske napovedi, kdaj bodo lahko končno pripeli smučke na prtljažnik in skočili vsaj tja do Krvavca – in ki naj, čeprav ne smučam in ne maram zime, ne mislijo, da nisem zaveden Slovenec. Saj na Triglavu sem pa bil. Dvakrat.
Deli s prijatelji