NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Poslanski Waterloo
Evroposlanec bi ja moral vedeti, da je naša največja narodnostna manjšina v Italiji.
Odpri galerijo
V nedeljo bom preštihal zemljo za maline, pograbil travo od zadnje košnje in sedel h kosilu, značilnemu za ta dan, goveji župci in pečenki. Volitve poslancev v Evropski parlament bom pa izpustil, podobno kot, si mislim, velik del rojakov.
S slednjimi si delim mnenje, da se kandidati za birokrate v Bruslju predvsem hočejo nažreti v tamkajšnjem koritu. Saj številke so znane, skoraj 9000 evrov bruto plače, 4500 evrov pavšala za stroške pisarne (česar ne porabijo, lahko obdržijo), 320-evrska dnevnica za zasedanje parlamenta, službeni avto, penzija od 1500 (po enem mandatu) do 6000 evrov (po štirih) – seveda ob pokojnini, ki so si jo prislužili v neposlanskih letih. Ne rečem, če bi Slovenci od njih kaj imeli.
Še v Beogradu smo nekoč več dosegli. In se naših osem veličastnih niti ne meče na zobe. Kot sem včeraj bral na spletni strani MEPrankings, ki meri aktivnosti evroposlancev, je še najvišje, na 101. mestu od 749, Tanja Fajon, sledijo Igor Šoltes na 306., Milan Zver na 416., Patricija Šulin na 447., Ivo Vajgl na 455., Romana Tomc na 518., Franc Bogovič na 562. in Lojze Peterle na 639. mestu. Res impresivno. Res sanjska služba, spominja me na tisto izpred nekaj mesecev: 1000 evrov za osem ur spanja v izložbi.
Nič čudnega, da se kandidati tik pred odločilno nedeljo poskušajo čim bolj prikupiti volivcem, v medijih so te dni toliko sladkali, da so morali diabetiki ugasniti televizor. Ampak če so ga res, so tudi marsikaj zamudili. V sredo recimo kviz Milijonar, kjer je Slavko Bobovnik gostil šesterico radibibiliposlancev. Pa niso prišli ta največji plejerji, očitno so toliko pametni, da se niso hoteli blamirati, po kostanj v žerjavico so poslali nižje rangirane na listah.
Ti so se želeli prikupiti z odločitvijo, da bodo izkupiček od svojega intelektualnega naprezanja podarili dobrodelnim ustanovam, a se je kmalu izkazalo, da se slednje ne bodo prida okoristile, tri tekmovalke so jim v povprečju prislužile 333 evrov, torej dobro bruseljsko dnevnico.
Klecale so na vprašanjih, kot je, katera reka teče skozi Kočevje, Dominiko Švarc Pipan je šele občinstvo poučilo, da Rinža, in ne njena izbira, Krka. Ta ista tekmovalka je dokončno kapitulirala ob vprašanju, v kateri sosednji državi živi največ Slovencev. Lepo prosim, evroposlanec bi ja moral vedeti, da je naša največja narodnostna manjšina v Italiji, in ne na Hrvaškem!
Zaradi vsega zgoraj naštetega bom šel na evrovolitve takrat, ko bo prizorišče Napoleonovega propada Waterloo res kraj v Angliji (po Terezi Novak).
Evroposlanec bi ja moral vedeti, da je naša največja narodnostna manjšina v Italiji.
S slednjimi si delim mnenje, da se kandidati za birokrate v Bruslju predvsem hočejo nažreti v tamkajšnjem koritu. Saj številke so znane, skoraj 9000 evrov bruto plače, 4500 evrov pavšala za stroške pisarne (česar ne porabijo, lahko obdržijo), 320-evrska dnevnica za zasedanje parlamenta, službeni avto, penzija od 1500 (po enem mandatu) do 6000 evrov (po štirih) – seveda ob pokojnini, ki so si jo prislužili v neposlanskih letih. Ne rečem, če bi Slovenci od njih kaj imeli.
Še v Beogradu smo nekoč več dosegli. In se naših osem veličastnih niti ne meče na zobe. Kot sem včeraj bral na spletni strani MEPrankings, ki meri aktivnosti evroposlancev, je še najvišje, na 101. mestu od 749, Tanja Fajon, sledijo Igor Šoltes na 306., Milan Zver na 416., Patricija Šulin na 447., Ivo Vajgl na 455., Romana Tomc na 518., Franc Bogovič na 562. in Lojze Peterle na 639. mestu. Res impresivno. Res sanjska služba, spominja me na tisto izpred nekaj mesecev: 1000 evrov za osem ur spanja v izložbi.
Nič čudnega, da se kandidati tik pred odločilno nedeljo poskušajo čim bolj prikupiti volivcem, v medijih so te dni toliko sladkali, da so morali diabetiki ugasniti televizor. Ampak če so ga res, so tudi marsikaj zamudili. V sredo recimo kviz Milijonar, kjer je Slavko Bobovnik gostil šesterico radibibiliposlancev. Pa niso prišli ta največji plejerji, očitno so toliko pametni, da se niso hoteli blamirati, po kostanj v žerjavico so poslali nižje rangirane na listah.
Ti so se želeli prikupiti z odločitvijo, da bodo izkupiček od svojega intelektualnega naprezanja podarili dobrodelnim ustanovam, a se je kmalu izkazalo, da se slednje ne bodo prida okoristile, tri tekmovalke so jim v povprečju prislužile 333 evrov, torej dobro bruseljsko dnevnico.
Klecale so na vprašanjih, kot je, katera reka teče skozi Kočevje, Dominiko Švarc Pipan je šele občinstvo poučilo, da Rinža, in ne njena izbira, Krka. Ta ista tekmovalka je dokončno kapitulirala ob vprašanju, v kateri sosednji državi živi največ Slovencev. Lepo prosim, evroposlanec bi ja moral vedeti, da je naša največja narodnostna manjšina v Italiji, in ne na Hrvaškem!
Zaradi vsega zgoraj naštetega bom šel na evrovolitve takrat, ko bo prizorišče Napoleonovega propada Waterloo res kraj v Angliji (po Terezi Novak).
