NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Na svojih tleh
Tej moji hipotetični družini preostane samo, da izve za kakšnega strica ali teto iz Amerike.
Odpri galerijo
Banka Slovenije je ta mesec sporočila, da bo novembra zaostrila pogoje, po katerih lahko banke podeljujejo kredite. Po novem naj bi pri odobravanju stanovanjskih posojil upoštevale tudi število vzdrževanih družinskih članov in izdatke potrošnika.
To si razlagam takole: dva 30-letnika z majhnima otrokoma si hočeta urediti streho nad glavo in se odločita za nakup stanovanja nekje na podeželju, ker cenam v mestu nista kos. Tudi če jima starši pomagajo s kakšnimi 20.000 ali 30.000 evri, jima jih manjka še vsaj 100.000. Edina rešitev je seveda kredit. Ampak onadva sta malo nad minimalcem – to je v Sloveniji prej pravilo kot izjema, mar ne?
Ker naj bi se po novem pri izračunavanju višine odobrenega posojila upoštevali tudi stroški vzdrževanja otrok, na računu pa mora ostati najmanj 76 odstotkov minimalne bruto plače, bi si lahko privoščila mesečni obrok, takole čez palec – 350 evrov. Po informativnem izračunu pri eni od bank pa bi bila mesečna obveznost za 100.000 evrov posojila dobrih 500 evrov (pri spremenljivi obrestni meri)! Ta družina torej nima najmanjše možnosti, da se preseli v svoje stanovanje.
In kako se odziva država? Očitno se še vedno opira na dediščino bivše Jugoslavije, ko so si naši starši, dedki in babice kupovali stanovanja in hiše po ugodnih posojilih, pa še te je tako razredčila inflacija, da so jih banke nazadnje celo prosile, če lahko ostanek poplačajo v kosu, ker bi bil nazadnje obrok vreden toliko kot sendvič z desetimi dekami pariške. In ob tem so še po Jazbinškovem zakonu lahko odkupovali družbena stanovanja po 15.000 ali 20.000 nekdanjih nemških mark. Na to se še danes šlepa veliko mladih družin. In še bolj se bodo prisiljene.
Kaj pa tiste, ki nimajo te sreče? V mojem primeru je bilo stanovanje, v katerem smo živeli, denacionalizirano, zato sem ob svojem odhodu izgubil vsako pravico, da bi tam še kdaj bival, starši pa pač plačujejo najemnino. Znajti sem se moral, kakor sem vedel in znal.
Kaj torej preostane mladi štiričlanski družini, ki nikakor ne bo dobila posojila za nakup starega stanovanja magari kje v vukojebini? O, saj oblast bo poskrbela zanjo! Prav ta teden je Stanovanjski sklad RS v Ljubljani začel gradnjo najemnih stanovanj. Velika bodo od 30 do 80 kvadratov, najemnina pa bo znašala od šest do osem evrov na kvadrat. Za 70 kvadratov torej od 420 do 560 evrov.
Toliko ali še več, kot bi znašal obrok kredita za nakup stanovanja – le da je to po odplačilu njihovo, kot najemniki pa bodo do konca življenja metali denar stran.
Tej moji hipotetični družini preostane samo, da izve za kakšnega strica ali teto iz Amerike.
Tej moji hipotetični družini preostane samo, da izve za kakšnega strica ali teto iz Amerike.
To si razlagam takole: dva 30-letnika z majhnima otrokoma si hočeta urediti streho nad glavo in se odločita za nakup stanovanja nekje na podeželju, ker cenam v mestu nista kos. Tudi če jima starši pomagajo s kakšnimi 20.000 ali 30.000 evri, jima jih manjka še vsaj 100.000. Edina rešitev je seveda kredit. Ampak onadva sta malo nad minimalcem – to je v Sloveniji prej pravilo kot izjema, mar ne?
Ker naj bi se po novem pri izračunavanju višine odobrenega posojila upoštevali tudi stroški vzdrževanja otrok, na računu pa mora ostati najmanj 76 odstotkov minimalne bruto plače, bi si lahko privoščila mesečni obrok, takole čez palec – 350 evrov. Po informativnem izračunu pri eni od bank pa bi bila mesečna obveznost za 100.000 evrov posojila dobrih 500 evrov (pri spremenljivi obrestni meri)! Ta družina torej nima najmanjše možnosti, da se preseli v svoje stanovanje.
In kako se odziva država? Očitno se še vedno opira na dediščino bivše Jugoslavije, ko so si naši starši, dedki in babice kupovali stanovanja in hiše po ugodnih posojilih, pa še te je tako razredčila inflacija, da so jih banke nazadnje celo prosile, če lahko ostanek poplačajo v kosu, ker bi bil nazadnje obrok vreden toliko kot sendvič z desetimi dekami pariške. In ob tem so še po Jazbinškovem zakonu lahko odkupovali družbena stanovanja po 15.000 ali 20.000 nekdanjih nemških mark. Na to se še danes šlepa veliko mladih družin. In še bolj se bodo prisiljene.
Kaj pa tiste, ki nimajo te sreče? V mojem primeru je bilo stanovanje, v katerem smo živeli, denacionalizirano, zato sem ob svojem odhodu izgubil vsako pravico, da bi tam še kdaj bival, starši pa pač plačujejo najemnino. Znajti sem se moral, kakor sem vedel in znal.
Kaj torej preostane mladi štiričlanski družini, ki nikakor ne bo dobila posojila za nakup starega stanovanja magari kje v vukojebini? O, saj oblast bo poskrbela zanjo! Prav ta teden je Stanovanjski sklad RS v Ljubljani začel gradnjo najemnih stanovanj. Velika bodo od 30 do 80 kvadratov, najemnina pa bo znašala od šest do osem evrov na kvadrat. Za 70 kvadratov torej od 420 do 560 evrov.
Toliko ali še več, kot bi znašal obrok kredita za nakup stanovanja – le da je to po odplačilu njihovo, kot najemniki pa bodo do konca življenja metali denar stran.
Tej moji hipotetični družini preostane samo, da izve za kakšnega strica ali teto iz Amerike.
