NA EKS
Komentar Dejana Vodovnika: Čebelar in dolćebalkana
Kam umestiti trote na lestvico, na kateri so povsem na vrhu predstavniki samozvane elite, na dnu pa tisti, ki vsak dan »nabirajo med za preživetje«.
Odpri galerijo
Troti, troti, kje ste? FOTO: JURE ERŽEN
Razen vinogradništva ima le redkokatera panoga svojo pesem ali celo himno. Čebelarstvo je med tistimi, ki jo imajo. Besedilo je napisal Franc Šivic, uglasbila pa sta jo Slavko in Slavko Avsenik ml. Čebelarska pesem je naslov himne. Saj veste: »Ni ga lepšga, kot je cvet, v polju se beli in ki daje ajdov med …«
Je pa najbrž res, da so številni prepričani, da je ta prava čebelarska himna pravzaprav pesem z naslovom Čebelar, v kateri ansambel Lojzeta Slaka, slednji je na besedilo Slavka Podboja spesnil pesem, opeva pridne čebele in njihovega lastnika – čebelarja.
O morju, ljubeznih, stiskih, ločitvah, porokah, šopkih, rdečih vrtnicah, prijateljih, svinčnikih, gatah in podobno jih je milijone, o čebeli, zaščiteni čebeli, ki ima celo svoj svetovni dan, pa komaj bori dve … Hudo! No, je pa res, da je kupček otroških: Zum, Zum, Zum, Naokrog brenči čebelica pa čebelica Maja …
Kakor koli, marec se je poslovil, a v spominu ostaja kot mesec, ko se v pretežnem delu države začne prebujati narava, čebele pa bujno razvijati. Čebelje družine so po oceni čebelarske zveze zimo v povprečju gledano za vso Slovenijo preživele dobro.
V centralni register čebelnjakov, ki ga vodi ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je bilo konec oktobra lani vpisanih 10.933 čebelarjev, povprečen čebelar ima približno 17 čebeljih družin. Okoli 150 čebelarjev jih ima, kot so navedli na ministrstvu, v posesti po več kot 100. Po ocenah je bilo konec oktobra lani v državi 204.736 čebeljih družin.
Čeprav je država po številu čebelarjev v vrhu med članicami EU, pa je ena najmanjših pridelovalk medu v Uniji. Prebivalec Slovenije za prehrano povprečno porabi nekaj manj kot kilogram medu na leto.
Pred davnimi leti je George Cruikshank, karikaturist in knjižni ilustrator, sredi 19. stoletja presenetil z ilustracijo, da je družba čebelji panj. Čisto na vrhu panja je čebela matica, kraljica, spodaj pa so člani dinastije, šef vlade, admirali in generali, znanstveniki, zdravniki, pisatelji, odvetniki, veletrgovci, mali trgovci, delavci, kmetje in siromaki. A metafora družbe kot čebeljega panja se ni obdržala. Iz različnih razlogov se je vrnila teza, da je družba kot piramida.
Ideja, da je družba kot čebelnjak, pa je imela že takrat šibko točko tudi v obliki enega samega samcatega neodgovorjenega vprašanja. Če smo res kot čebele – kdo je trot? In kam ga postaviti? Vprašanje je, torej, ostalo neodgovorjeno.
Pri nas odgovor še kar iščemo: kam umestiti trote na lestvico, na kateri so že itak povsem na vrhu predstavniki samozvane elite, tajkuni, člani uprav, s stavkami grozeči javni uslužbenci … in tisti na dnu, ki se morajo ukvarjati le in zgolj z »nabiranjem medu za vsakodnevno preživetje«.
In v iskanju in umestitvi trotov minevajo dnevi, tedni, meseci, leta. Vsi jih sicer vidimo, celo prepoznamo jih, ko se zazremo skozi okno, nekateri se ponosno bahajo v oblačilih dolćebalkana ali v čem podobnem, samo da se sveti, s prekratkimi hlačami, kot pač ukazuje trenutna direktiva, manšetnimi gumbi in s slušalko v uhlju ... žal pa si jih z imenom in priimkom še kar ne upamo imenovati.
Troti, eni lenobni, da je kaj, saj jim kaj veliko niti ni treba migati, ker so na javnih prsih, drugi aktivni kot hudič, pa še kar kot z vlačugo ravnajo s prinesenim ugledom države, kulturo in ustvarjalnimi potenciali (še posebno na zabavnoglasbenem in umetniškem področju), namesto da bi oboje podvojili, potrojili.
Tako je tudi na širokem spektru glasbene scene, na kateri si posamezniki nadevajo nazive, češ da so ta ali ona smer ali predstavniki kdo bi si vedel katere veje, za katero so nekje na družabnem omrežju prebrali, da je »full in«, kot tudi na narodno-zabavnem delu scene. Ja, takle 'mamo!
Je pa najbrž res, da so številni prepričani, da je ta prava čebelarska himna pravzaprav pesem z naslovom Čebelar, v kateri ansambel Lojzeta Slaka, slednji je na besedilo Slavka Podboja spesnil pesem, opeva pridne čebele in njihovega lastnika – čebelarja.
O morju, ljubeznih, stiskih, ločitvah, porokah, šopkih, rdečih vrtnicah, prijateljih, svinčnikih, gatah in podobno jih je milijone, o čebeli, zaščiteni čebeli, ki ima celo svoj svetovni dan, pa komaj bori dve … Hudo! No, je pa res, da je kupček otroških: Zum, Zum, Zum, Naokrog brenči čebelica pa čebelica Maja …
Kakor koli, marec se je poslovil, a v spominu ostaja kot mesec, ko se v pretežnem delu države začne prebujati narava, čebele pa bujno razvijati. Čebelje družine so po oceni čebelarske zveze zimo v povprečju gledano za vso Slovenijo preživele dobro.
V centralni register čebelnjakov, ki ga vodi ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je bilo konec oktobra lani vpisanih 10.933 čebelarjev, povprečen čebelar ima približno 17 čebeljih družin. Okoli 150 čebelarjev jih ima, kot so navedli na ministrstvu, v posesti po več kot 100. Po ocenah je bilo konec oktobra lani v državi 204.736 čebeljih družin.
Čeprav je država po številu čebelarjev v vrhu med članicami EU, pa je ena najmanjših pridelovalk medu v Uniji. Prebivalec Slovenije za prehrano povprečno porabi nekaj manj kot kilogram medu na leto.
Pred davnimi leti je George Cruikshank, karikaturist in knjižni ilustrator, sredi 19. stoletja presenetil z ilustracijo, da je družba čebelji panj. Čisto na vrhu panja je čebela matica, kraljica, spodaj pa so člani dinastije, šef vlade, admirali in generali, znanstveniki, zdravniki, pisatelji, odvetniki, veletrgovci, mali trgovci, delavci, kmetje in siromaki. A metafora družbe kot čebeljega panja se ni obdržala. Iz različnih razlogov se je vrnila teza, da je družba kot piramida.
Ideja, da je družba kot čebelnjak, pa je imela že takrat šibko točko tudi v obliki enega samega samcatega neodgovorjenega vprašanja. Če smo res kot čebele – kdo je trot? In kam ga postaviti? Vprašanje je, torej, ostalo neodgovorjeno.
Pri nas odgovor še kar iščemo: kam umestiti trote na lestvico, na kateri so že itak povsem na vrhu predstavniki samozvane elite, tajkuni, člani uprav, s stavkami grozeči javni uslužbenci … in tisti na dnu, ki se morajo ukvarjati le in zgolj z »nabiranjem medu za vsakodnevno preživetje«.
In v iskanju in umestitvi trotov minevajo dnevi, tedni, meseci, leta. Vsi jih sicer vidimo, celo prepoznamo jih, ko se zazremo skozi okno, nekateri se ponosno bahajo v oblačilih dolćebalkana ali v čem podobnem, samo da se sveti, s prekratkimi hlačami, kot pač ukazuje trenutna direktiva, manšetnimi gumbi in s slušalko v uhlju ... žal pa si jih z imenom in priimkom še kar ne upamo imenovati.
Troti, eni lenobni, da je kaj, saj jim kaj veliko niti ni treba migati, ker so na javnih prsih, drugi aktivni kot hudič, pa še kar kot z vlačugo ravnajo s prinesenim ugledom države, kulturo in ustvarjalnimi potenciali (še posebno na zabavnoglasbenem in umetniškem področju), namesto da bi oboje podvojili, potrojili.
Tako je tudi na širokem spektru glasbene scene, na kateri si posamezniki nadevajo nazive, češ da so ta ali ona smer ali predstavniki kdo bi si vedel katere veje, za katero so nekje na družabnem omrežju prebrali, da je »full in«, kot tudi na narodno-zabavnem delu scene. Ja, takle 'mamo!
