Objavljeno 09. februar 2019 22.18 | Posodobljeno 09. februar 2019 22.18

Komentar Dejana Vodovnika: Bes notnega črtovja

Ključne besede: komentar
Bes, gnus, strah in žalost so v besedilih pesmi vse bolj navzoči, veselja, samozavesti in dobrovoljnosti pa je vse manj.
Ljubezen, kam si šla? FOTO: REUTERS
Kathleen Napier in Lior Shamir sta nedavno v Journal of Popular Music Studies objavila izsledke raziskave, ki sta jo opravila na 6150 pesmih, ki so bile v letih 1951–2016 najbolj popularne na svetovnih lestvicah. »Bes, gnus, strah in žalost so v besedilih vse bolj navzoči, veselja, samozavesti in dobrovoljnosti pa je vse manj,« ugotavljata.

Pri raziskavi sta uporabila vse, kar ponuja umetna inteligenca, avtomatsko kvantitativno analizo občutkov in podobno, ter prišla do zaključka, da je v 50. letih v pesmih prevladovalo veselje, bes in jeza pa sta vrhunec dosegla leta 2015. »Bilo je vzponov in padcev, vendar je veselje v pesmih začelo izginevati v začetku devetdesetih let,« se glasi ugotovitev.

Zagotovo drži, da se besedila oziroma njihovo sporočilo niso menjali kar sami od sebe. Sprememba je očitno posledica »želja« poslušalcev, javnosti. Avtorji pač ponudijo javnosti tisto, kar želi slišati – veselje takrat in žalost danes.

Pri nas pretirane jeze, besa ali žalosti v besedilih glasbene scene ni veliko. Starejša besedila so sicer prepoznavna, marsikatera skupina, zabavna ali narodno-zabavna, jih tudi preoblači v modernejša oblačila, a na drugi strani marsikatero besedilo, napisano v najnovejšem času, še zdaleč ne daje prav Milanu Kučanu in njegovi izjavi, da nič več ne bo, kot je včasih bilo. Kakšne velike spremembe – na bolje – namreč v slovenskem glasbenem besedilopisju ni! Natečajev, na podlagi katerih bi ocenjevali notne zapise z besedilom, pa še manj.

Ko danes pogovor nanese na besedila v glasbi, je večina bolj ali manj enotna, da moraš takrat, ko pač nagovarjaš širok krog poslušalstva, govoriti preprosto. In ko pišeš za trg, se kakovost meri na bančnem računu. Skoraj že legendaren je »izračun«, ki kot nekakšen argument konča razprave o tej problematiki. Pravi, da je Marjan Smode prodal več nosilcev zvoka s svojo znamenito »Jožico, kje si bla, ko sem te iskal, ne laži mi, saj dobro vem, da drug te je mečkal ...« kot pa Zoran Predin in Vlado Kreslin skupaj!

Hm, kakšnih petnajst let je, odkar mi je v roke prišla knjiga hrvaške pisateljice Vedrane Rudan z naslovom Uho, grlo, nož. Urbani roman, ki skozi lik ženske srednjih let robato obdeluje travmatsko hrvaško stvarnost, sproža primerjavo z Bridget Jones. Nobena od glavnih junakinj, Tonka Babić in Bridget Jones, ni zadovoljna z lastno podobo in življenjem na splošno, a četudi se obe slabo znajdevata v svetu, desetletji mlajša Bridget na zahodu histerično hlepi po ljudeh, svetu in rečeh, medtem ko Tonki Babić namesto želja ostaja predvsem bes. Bes do matere, Hrvatice in partijke, in do biološkega očeta, tudi partijca in Srba. Bes do hčere, do otrok, ki »te sesajo, dokler te ne posesajo, in te razočarajo«. Bes do staranja in umiranja. Bes do vojne. Zlasti do vojne kot programirane akcije, ki se je končala v trenutku, ko so se tako odločili tisti, ki so jo vodili. In pustili žrtve. Mrtve in žive. Vzporednic s Prešeren-Vodnik-Cankarjevo Slovenijo in kako stravmatizirano Tončko Babič ne manjka!

Vsako čustvo, tudi žalost, ima nešteto obrazov. V našem življenju ni žalostnih dogodkov. Ne mi ne bližnji, ki nas poznajo, jih ne vidijo. Pravzaprav bi lahko rekli, da nam gre dobro na vseh področjih življenja. Imamo partnerja, s katerim se razumemo, otroke, ki jih ljubimo, službo, kakršno smo si želeli … Vseeno pa doživljamo obdobja, ko se zdi, da je nebo našega življenja prekril črn oblak. Ne vidimo in ne občutimo več nič svetlega in ne čutimo volje do ničesar. Na milost in nemilost smo prepuščeni melanholičnim občutkom.

Čas, ki nas obdaja, poln dvoličnosti, pehanja za prepoznavnostjo, plagiatov, strahov … nas kar sili nekam drugam. Tudi v glasbo. A kaj ko je tudi ta postala le podaljšana roka trenutka, polnega besa, agresije, gnusa in strahu. Razumljivo, saj je veselje odšlo že predvčerajšnjim.
Deli s prijatelji