NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Zlorabljena pravica
Posebnost, izražena v različicah potreb, lahko sporoča okolici tudi druge značilnosti.
Odpri galerijo
Slovenijo je pretresla okrožnica ministrstva za šolstvo, ki lahko pomeni konec izmišljevanja mnogo odtenkov diet, s katerimi so nekateri starši šolske kuharice spravljali ob pamet. Z množico prehranskih različic se namreč poglabljajo težave, ki jih imajo načrtovalci šolske prehrane že s tem, da za tako majhen, predpisan denar zagotovijo otrokom tudi do tri obroke dnevno.
Ne glede na to, da bi večina staršev ob tem lahko začutila olajšanje, pa elitistični pritiski ne popustijo. Poleg medicinsko upravičene se krepijo zahteve tudi po versko, etnično ali nazorsko usmerjeni prehrani, ki pa jih javni sistem preprosto ne prenese. Zato se zdi prav, da se je ministrstvo opogumilo in izdalo ukrep, a ta je nekatere starše potisnil na okope. Kako to?
Psihologi bi morda privlekli na plan znano potrebo po razlikovanju, po drugačnosti, celo »elitnosti«, ki jo radi kažemo pri izbiri navzven vidnih dobrin. Se je morda ta prikradla tudi v šole in vrtce? Posebnost, izražena v različicah potreb, lahko sporoča okolici tudi druge značilnosti: izbranost, prefinjenost in vzvišeno drugačnost, ki jo nekateri starši iz svojih domov poskušajo prenesti tudi v javni sistem prehranjevanja.
Da v Sloveniji skrb za dobršen del prehrane otrok prevzema država, ni tako samo po sebi umevno. Marsikje, na primer celo v razviti Nizozemski, ki bi si glede na raven BDP to lahko privoščila prej kot Slovenija, prehrano otrok v šolah v celoti prepuščajo staršem. Morda prav zaradi tega, da jim omogočijo uživati posebnosti družinskih navad in prepričanj, ne da bi s tem obremenjevali državo. Otroci tako jedo točno to, kar jim v torbico za malico ali kosilo spravijo starši. Tako ni nobenih okopov, protestov, groženj.
V Sloveniji pa vegani celo grozijo, da bodo državo zaradi sporne okrožnice očrnili v tujini zaradi kratenja človekovih pravic. Ne pomaga, da trdno stoječe uradne smernice zelo jasno odsvetujejo vegansko prehrano otrok in mladostnikov, dojenčkom pa jo celo prepovedujejo. Pravica do šolske prehrane je pač pravica, čeprav se zdi zlorabljena v škodo tistih, ki naj bi jih imeli najraje.
Ne glede na to, da bi večina staršev ob tem lahko začutila olajšanje, pa elitistični pritiski ne popustijo. Poleg medicinsko upravičene se krepijo zahteve tudi po versko, etnično ali nazorsko usmerjeni prehrani, ki pa jih javni sistem preprosto ne prenese. Zato se zdi prav, da se je ministrstvo opogumilo in izdalo ukrep, a ta je nekatere starše potisnil na okope. Kako to?
Psihologi bi morda privlekli na plan znano potrebo po razlikovanju, po drugačnosti, celo »elitnosti«, ki jo radi kažemo pri izbiri navzven vidnih dobrin. Se je morda ta prikradla tudi v šole in vrtce? Posebnost, izražena v različicah potreb, lahko sporoča okolici tudi druge značilnosti: izbranost, prefinjenost in vzvišeno drugačnost, ki jo nekateri starši iz svojih domov poskušajo prenesti tudi v javni sistem prehranjevanja.
Posebnost, izražena v različicah potreb, lahko sporoča okolici tudi druge značilnosti.
Da v Sloveniji skrb za dobršen del prehrane otrok prevzema država, ni tako samo po sebi umevno. Marsikje, na primer celo v razviti Nizozemski, ki bi si glede na raven BDP to lahko privoščila prej kot Slovenija, prehrano otrok v šolah v celoti prepuščajo staršem. Morda prav zaradi tega, da jim omogočijo uživati posebnosti družinskih navad in prepričanj, ne da bi s tem obremenjevali državo. Otroci tako jedo točno to, kar jim v torbico za malico ali kosilo spravijo starši. Tako ni nobenih okopov, protestov, groženj.
V Sloveniji pa vegani celo grozijo, da bodo državo zaradi sporne okrožnice očrnili v tujini zaradi kratenja človekovih pravic. Ne pomaga, da trdno stoječe uradne smernice zelo jasno odsvetujejo vegansko prehrano otrok in mladostnikov, dojenčkom pa jo celo prepovedujejo. Pravica do šolske prehrane je pač pravica, čeprav se zdi zlorabljena v škodo tistih, ki naj bi jih imeli najraje.
