NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Strategija po vetru
Govori se, da naj bi kandidati ponudili kar bogato kupnino, višjo od državne pomoči.
Odpri galerijo
Abanko smo zavezani prodati do konca junija zaradi državne pomoči, ki jo je prejela. To smo obljubili Evropski komisiji, ki zdaj preži na izvedbo. A zgodba o njeni (ne)prodaji bi lahko bila še ena od tistih, že nič kolikokrat videnih slovenskih zgodb, v katerih so se tuji investitorji opekli. To naše cincanje, neodločnost, lahkotnost spreminjanja odločitev tik pred zaključenimi procesi prodaj podjetij v večinski državni lasti so postali slovenski sindrom.
Nedvomno meče slabo luč na domačo politiko, s tem pa celotno državo odslikava kot neresnega, neverodostojnega prodajalca in partnerja. Pomeni pa nič drugega kot pomanjkanje vizije in strategije, kaj početi z našimi podjetji.
Nič ne pomaga delati seznamov in blazno modrovati, kaj od državnega premoženja naj gre v prodajo, ali razvrščanje v kategorije strateških ali portfeljskih naložb, če se ti seznami spreminjajo s prihodi in odhodi pristojnih ministrov ali celo drugih vplivnežev iz ozadja. Temu nikakor ne moremo reči jasna strategija upravljanja državnega premoženja, temveč gre za strategijo »po vetru«. Tako kot zapiha, takšna je.
Jasnih strategij tudi ne zamaje en novinarski zapis, kar naj bi se zgodilo v primeru Abanke, zaradi česar je celo nadzorni svet SDH odložil končno odločitev o prodaji pod pretvezo obsežnega gradiva ter prestavil sejo. Če banke, kljub »grehu« državne pomoči, nismo nameravali prodati, bi se morali Evropski komisiji takoj postaviti z argumenti po robu in pri tem končno enkrat vztrajati. Nedopustno in neresno pa je, da banko pošljemo »v prodajo«, privabimo kupce, ki opravijo skrbne preglede, plačujejo svetovalce in nosijo visoke stroške, nato pa se povlečemo.
Tudi na strani Abanke so nastali stroški, ekipe ljudi so se mesece ukvarjale s projektom prodaje, ne pa s poslovanjem. Še celo »ministrski predsednik« je komuniciral vroče-hladno in begal tako ljudstvo kot neposredno vpletene.
Govori se, da naj bi kandidati ponudili kar bogato kupnino, višjo od državne pomoči. Ko bi bilo vsaj res! Vsaj dva med njimi sta strateška kupca, zato ostaja upanje, da bo Abanki z drugim lastnikom bolje.
Govori se, da naj bi kandidati ponudili kar bogato kupnino, višjo od državne pomoči.
Nedvomno meče slabo luč na domačo politiko, s tem pa celotno državo odslikava kot neresnega, neverodostojnega prodajalca in partnerja. Pomeni pa nič drugega kot pomanjkanje vizije in strategije, kaj početi z našimi podjetji.
Nič ne pomaga delati seznamov in blazno modrovati, kaj od državnega premoženja naj gre v prodajo, ali razvrščanje v kategorije strateških ali portfeljskih naložb, če se ti seznami spreminjajo s prihodi in odhodi pristojnih ministrov ali celo drugih vplivnežev iz ozadja. Temu nikakor ne moremo reči jasna strategija upravljanja državnega premoženja, temveč gre za strategijo »po vetru«. Tako kot zapiha, takšna je.
Jasnih strategij tudi ne zamaje en novinarski zapis, kar naj bi se zgodilo v primeru Abanke, zaradi česar je celo nadzorni svet SDH odložil končno odločitev o prodaji pod pretvezo obsežnega gradiva ter prestavil sejo. Če banke, kljub »grehu« državne pomoči, nismo nameravali prodati, bi se morali Evropski komisiji takoj postaviti z argumenti po robu in pri tem končno enkrat vztrajati. Nedopustno in neresno pa je, da banko pošljemo »v prodajo«, privabimo kupce, ki opravijo skrbne preglede, plačujejo svetovalce in nosijo visoke stroške, nato pa se povlečemo.
Tudi na strani Abanke so nastali stroški, ekipe ljudi so se mesece ukvarjale s projektom prodaje, ne pa s poslovanjem. Še celo »ministrski predsednik« je komuniciral vroče-hladno in begal tako ljudstvo kot neposredno vpletene.
Govori se, da naj bi kandidati ponudili kar bogato kupnino, višjo od državne pomoči. Ko bi bilo vsaj res! Vsaj dva med njimi sta strateška kupca, zato ostaja upanje, da bo Abanki z drugim lastnikom bolje.
