NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Ljubi mir med kmeti
Za rast kmetij bi morali poskrbeti z mobilizacijo mirujočih kmetijskih površin.
Odpri galerijo
Kmetijsko ministrstvo je odprlo razpravo o spremembi zakona o kmetijskih zemljiščih. Škoda, ker se je spet odločilo populistično, ne pa tako, da bi koristilo večini državljanov.
Odreklo se je povečani samooskrbi in prisluhnilo koristim nekaterih kmetov, ki naj bi s temi spremembami povečali svoj delež subvencij iz državnega proračuna. Sistematično zmanjševanje površin državne zemlje, ki jih imajo v najemu nekatera kmetijska podjetja, ni modra poteza, saj ta dosegajo najvišje hektarske donose in se le redko oportunistično odločajo za prodajo pridelkov tujcem. Zaradi ljubega miru med kmeti bomo počeli nekaj podobnega, kot če bi športnike, ki dosegajo vrhunske rezultate, tolkli po kolenih zato, da bi bil njihov naskok pred drugimi manjši.
Kmetijsko ministrstvo nedvomno ima težave z upadanjem kmetijske proizvodnje. Z neučinkovitostjo izplačanih subvencij prerado sledi prišepetovalcem, ki grozijo s shodi, blokado cest in drugimi skrajnimi ukrepi, ki naj bi prisilili državo k posluhu.
Nobenega govora ni o večji specializaciji, boljši produktivnosti ali dolgoročnejšem povezovanju, ki so običajna tema kmetov za našimi zahodnimi mejami. Medtem ko morajo oblasti nekaterih drugih držav svoje kmete krotiti, da ne bi povečevali svoje proizvodnje v škodo okolja, se pri nas borimo z opuščanjem živinoreje, zaraščanjem kmetijskih zemljišč in neučinkovitim kanaliziranjem javnega denarja med 2,5 odstotka, kolikor še imamo kmetijskega prebivalstva.
Za rast kmetij bi morali poskrbeti z mobilizacijo mirujočih kmetijskih površin in odločnejšo podporo tistim, ki na zemlji proizvedejo kaj več kot le za lastne potrebe. Ne pa da državno zemljo jemljemo tistim, ki že znajo z njo gospodariti, in jo dajemo tistim, ki to šele obljubljajo.
Za rast kmetij z aktivacijo mirujočih površin ni podpore ali pa je interes 2,5 odstotka kar naenkrat interes večine. Pa bi za prve spremembe lahko uporabili že nastajajoči zakon o davku na nepremičnine, ki bi mirujoča ali podpovprečno produktivna kmetijska zemljišča obremenil bolj kot tista, ki znatneje prispevajo k naši samooskrbi s hrano.
Za rast kmetij bi morali poskrbeti z mobilizacijo mirujočih kmetijskih površin.
Odreklo se je povečani samooskrbi in prisluhnilo koristim nekaterih kmetov, ki naj bi s temi spremembami povečali svoj delež subvencij iz državnega proračuna. Sistematično zmanjševanje površin državne zemlje, ki jih imajo v najemu nekatera kmetijska podjetja, ni modra poteza, saj ta dosegajo najvišje hektarske donose in se le redko oportunistično odločajo za prodajo pridelkov tujcem. Zaradi ljubega miru med kmeti bomo počeli nekaj podobnega, kot če bi športnike, ki dosegajo vrhunske rezultate, tolkli po kolenih zato, da bi bil njihov naskok pred drugimi manjši.
Kmetijsko ministrstvo nedvomno ima težave z upadanjem kmetijske proizvodnje. Z neučinkovitostjo izplačanih subvencij prerado sledi prišepetovalcem, ki grozijo s shodi, blokado cest in drugimi skrajnimi ukrepi, ki naj bi prisilili državo k posluhu.
Nobenega govora ni o večji specializaciji, boljši produktivnosti ali dolgoročnejšem povezovanju, ki so običajna tema kmetov za našimi zahodnimi mejami. Medtem ko morajo oblasti nekaterih drugih držav svoje kmete krotiti, da ne bi povečevali svoje proizvodnje v škodo okolja, se pri nas borimo z opuščanjem živinoreje, zaraščanjem kmetijskih zemljišč in neučinkovitim kanaliziranjem javnega denarja med 2,5 odstotka, kolikor še imamo kmetijskega prebivalstva.
Za rast kmetij bi morali poskrbeti z mobilizacijo mirujočih kmetijskih površin in odločnejšo podporo tistim, ki na zemlji proizvedejo kaj več kot le za lastne potrebe. Ne pa da državno zemljo jemljemo tistim, ki že znajo z njo gospodariti, in jo dajemo tistim, ki to šele obljubljajo.
Za rast kmetij z aktivacijo mirujočih površin ni podpore ali pa je interes 2,5 odstotka kar naenkrat interes večine. Pa bi za prve spremembe lahko uporabili že nastajajoči zakon o davku na nepremičnine, ki bi mirujoča ali podpovprečno produktivna kmetijska zemljišča obremenil bolj kot tista, ki znatneje prispevajo k naši samooskrbi s hrano.
