Objavljeno 14. maj 2019 22.25 | Posodobljeno 14. maj 2019 22.25

Komentar Darinke Pavlič Kamien: Kumrovec po Kumrovcu

Ključne besede: komentar

Se bo projekt končal tako kot mariborsko letališče, Tam ali vrsta drugih kitajskih poskusov?

Kitajci so nedavno kupili spominski dom v Kumrovcu. Ja, tisti propadajoči spomenik bivši državi in njenemu dosmrtnemu predsedniku Titu, za katerega Hrvaška ni znala najti spoštovanja in primernih vsebin, da bi živel kot spomin na obdobje, ko večini pri nas niti ni bilo tako slabo.
Se bo projekt končal tako kot mariborsko letališče, Tam ali vrsta drugih kitajskih poskusov?


Seveda so ga nekateri doživljali boleče, razlogi so različni, z usodami sočustvujemo. Po več poizkusih, da bi ga oživili, zadnji je bil leta 2013, ko je lokalna iniciativa iz njega nameravala narediti Center za sodelovanje Evrope in neuvrščenih držav, ki je očitno ciljal na močno podporo evropskih sredstev, je Kumrovec v globoki senci interesov vladajoče elite ostal še en zapuščen in propadajoč objekt v državni lasti. Kakšen je motiv novega kitajskega lastnika, da se je lotil zahtevne naloge oživiti predimenzioniran in že dodobra načet objekt, kjer je bilo nekoč sicer več dejavnosti, med drugim tudi izobraževalni center jugoslovanske politične elite, vedo le investitorji.

Zato ugibam. Se bo ta projekt, po začetnem navdušenju, končal tako kot domače mariborsko letališče, proizvodnja v Tamu ali vrsta drugih kitajskih poizkusov, da bi prodrli v svetu, ki jim, tako kot nam njihov, ni dovolj znan? Le težko je verjeti, da gre za naivno podjetniško potezo brez prave kalkulacije. Bolj verjetno je, da za pobudo ne stojijo samo zasebniki, ampak je del širše naklonjenosti kitajskih veljakov, ki želijo z nekaj drobiža ohraniti rdeče trdnjave tudi po Evropi, saj iz tega lahko nastane utrdba, o kateri se bo še slišalo.

Če pa gre za tisto prvo, bodo morali lastniki hudo pljuniti v roke in seči v žepe, da bi presegli zamero, ki jo mnogi prebivalci širše regije gojijo do tega kraja. Da bi vozili turiste iz dobrih 6700 kilometrov oddaljene domovine? Nak, na to menda vendarle ne računajo.

Pa se kljub temu najdejo tisti, ki iz predala privlečejo napovedi Nostradamusa o rumeni nevarnosti, ali pa drugi, ki me bodo okrcali, kako v naši sproščeni demokratični družbi sploh lahko razmišljam o tem. Vsekakor to ni nepomembna poteza, ki kaže, hoteli ali ne, da na vzhodu vseeno razmišljajo o nas.
Deli s prijatelji