NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Absurdna nesorazmerja
Očitno veganstvo ni nekaj, kar bi si slehernik lahko privoščil.
Odpri galerijo
Po šoku, ki ga je povzročilo odkritje oporečne poljske govedine, to nas je dodobra pretreslo, se je verjetno marsikdo zazrl v kakšen trgovski letak in poskušal poiskati, kako bi se izognil nevarnosti poljske prevare.
Pri tem povprečen potrošnik ni mogel biti posebno zadovoljen, saj so napovedi za njegovo denarnico vsekakor črne. Stopetdesetgramski veganski burger v letaku precej zmernega diskontnega trgovca, preračunano na kilogram, velja polnih 1,7-krat toliko kot kilogram piščančjih medaljonov v tristogramskih zavitkih ali skoraj dvakrat toliko kot kilogram svinjskega hrbta.
Izbira se zaplete, če upoštevamo, da soja, ki je temeljna surovina veganske poslastice, stane le slabih 50 centov na kilogram, svinjske polovice, iz katerih potem izločijo ledja kot enega najboljših delov, pa od tri- do štirikrat toliko. Jasno je, da so ta cenovna (ne)sorazmerja, milo rečeno, absurdna.
Zato izbira za povprečnega potrošnika ni težka, saj, če ga že ne odvrne okus veganske mojstrovine, ga zagotovo lahko odvrneta njena cena in pa dejstvo, da bo njegova odločitev, če bo ta muha trajala več kot le nekaj obrokov, zahtevala še vrsto drugih živil in prehranskih dodatkov, ki ga bodo po njegovi denarnici udarila na enako nesorazmeren način.
Bog ne daj, da bi se hotel ravnati še po priporočilih o obiskovanju prehranskega svetovalca in redno nadzorovati svoje zdravstveno stanje, kar seveda ne more venomer početi na račun zdravstvene blagajne.
Očitno veganstvo ni nekaj, kar bi si slehernik lahko privoščil, zato je elitistično pozivanje k takemu načinu prehranjevanja podobno posmehu in izključevanju tistih z najnižjimi dohodki.
Nekakšna aktualizacija pregovora, da siti lačnemu ne verjame. Takšna nesorazmerja pa so tudi pomemben vir afer, z eno od njih se tako vneto mudimo že skoraj 14 dni. Ne moremo se slepiti, da globalna trgovina in izjemni pritiski na cene mesa krepijo možnosti za iskanje bližnjic, ki si jih pri zagotavljanju hrane ne bi smeli privoščiti.
Ta poljski zdrs bi moral strezniti vse, ki odločajo o nabavi hrane, in poskrbeti, da bo v njihovih cenovnih pričakovanjih tudi nekaj logike.
Pri tem povprečen potrošnik ni mogel biti posebno zadovoljen, saj so napovedi za njegovo denarnico vsekakor črne. Stopetdesetgramski veganski burger v letaku precej zmernega diskontnega trgovca, preračunano na kilogram, velja polnih 1,7-krat toliko kot kilogram piščančjih medaljonov v tristogramskih zavitkih ali skoraj dvakrat toliko kot kilogram svinjskega hrbta.
Očitno veganstvo ni nekaj, kar bi si slehernik lahko privoščil.
Izbira se zaplete, če upoštevamo, da soja, ki je temeljna surovina veganske poslastice, stane le slabih 50 centov na kilogram, svinjske polovice, iz katerih potem izločijo ledja kot enega najboljših delov, pa od tri- do štirikrat toliko. Jasno je, da so ta cenovna (ne)sorazmerja, milo rečeno, absurdna.
Zato izbira za povprečnega potrošnika ni težka, saj, če ga že ne odvrne okus veganske mojstrovine, ga zagotovo lahko odvrneta njena cena in pa dejstvo, da bo njegova odločitev, če bo ta muha trajala več kot le nekaj obrokov, zahtevala še vrsto drugih živil in prehranskih dodatkov, ki ga bodo po njegovi denarnici udarila na enako nesorazmeren način.
Bog ne daj, da bi se hotel ravnati še po priporočilih o obiskovanju prehranskega svetovalca in redno nadzorovati svoje zdravstveno stanje, kar seveda ne more venomer početi na račun zdravstvene blagajne.
Očitno veganstvo ni nekaj, kar bi si slehernik lahko privoščil, zato je elitistično pozivanje k takemu načinu prehranjevanja podobno posmehu in izključevanju tistih z najnižjimi dohodki.
Nekakšna aktualizacija pregovora, da siti lačnemu ne verjame. Takšna nesorazmerja pa so tudi pomemben vir afer, z eno od njih se tako vneto mudimo že skoraj 14 dni. Ne moremo se slepiti, da globalna trgovina in izjemni pritiski na cene mesa krepijo možnosti za iskanje bližnjic, ki si jih pri zagotavljanju hrane ne bi smeli privoščiti.
Ta poljski zdrs bi moral strezniti vse, ki odločajo o nabavi hrane, in poskrbeti, da bo v njihovih cenovnih pričakovanjih tudi nekaj logike.
