NA KOŽO
Komentar Boštjana Fona: Poletno striženje
Če gresta skupaj pivo in cvetje, gresta lahko tudi pivo in sladoled. In sem plačal.
Odpri galerijo
Sovražim poletje, a se moram vsaj malo ukloniti črednemu nagonu mojega podalpskega plemena. Julija ali avgusta se gre na dopust. Na morje? Niti pod razno! Da se bom pobijal po razbeljenem asfaltu, šel čez mejo, kjer me bodo obravnavali kot ovco, ki ima slučajno s seboj debelo denarnico? Ne! Doma se lahko potikam po izjemnih predelih in užijem koščke miru, čez mejo, sploh ker sem obredel že večji del sveta, se mi ni treba premakniti. Toda rit se mora namakati.
Ker se to spodobi. In je vroče. Prav. Tako sva se z najmlajšim podala v toplice. Seveda naše. Velike, z utečenim poslom in ugledom. Najprej so mi v oči padli Slovenci s tigri in azijskimi zmaji, tetoviranimi po ramenih, ter Slovenke, ki imajo po sebi nametane mandarinske logograme. V kakšnih kitajskih toplicah res še nisem bil, a stavim, da v njih ne bi srečal niti enega od najštevilnejših na planetu, ki bi imel čez hrbet vtetoviran Triglav.
Toplice so raj za zapravljanje. Če mi za pest prežganega pomfrita zaračunajo tri evre, ob tem pa ti ga v roke potisne mladenka brez kančka vsaj zaigrane prijaznosti, je vsak cent zanj preveč. A ga plačaš. Sem si zaželel čisto preprost džin s tonikom. Najprej sem mladinko, ki čez poletje služi dinarčke za šankom, moral počakati, da je odložila neodložljiv telefonski posel na fejsbuku, instagramu ali v kar je že buljila. Nato mi je v plastični kozarec nabasala do vrha ledenih kock, čez zlila tri centilitre džina brez porekla in dodala pljunek tonika iz bogsigavedi kdaj odprte plastenke. A sem plačal. Smetnjaki so bili polni, toda vsega je kajpak kriva raja, ki s seboj v toplice tovori kupe hrane in pijače, ne tam zaposleni.
Reševalci iz vode so bili zelo simpatični, nikogar niso motili z brskanjem po spletu. Sladoled, ki ga je najmlajši naročil, je dobil serviranega v plastičnem kozarcu uniona. Ker sem grdo pogledal – pa nimam nič proti pivovarjem iz Ljubljane –, je naslednji dan mali dobil sladoled v plastičnem kozarcu laškega. Če gresta skupaj pivo in cvetje, gresta lahko tudi pivo in sladoled. In sem plačal. Ker gresta skupaj tudi priprava predpoletne evforije in čreda počitniških ovac, ki so sredi najbolj razbeljenih mesecev leta pripravljene na popolno turistično striženje. Na tujem ali doma, ni nobene razlike!
Ker se to spodobi. In je vroče. Prav. Tako sva se z najmlajšim podala v toplice. Seveda naše. Velike, z utečenim poslom in ugledom. Najprej so mi v oči padli Slovenci s tigri in azijskimi zmaji, tetoviranimi po ramenih, ter Slovenke, ki imajo po sebi nametane mandarinske logograme. V kakšnih kitajskih toplicah res še nisem bil, a stavim, da v njih ne bi srečal niti enega od najštevilnejših na planetu, ki bi imel čez hrbet vtetoviran Triglav.
Če gresta skupaj pivo in cvetje, gresta lahko tudi pivo in sladoled. In sem plačal.
Toplice so raj za zapravljanje. Če mi za pest prežganega pomfrita zaračunajo tri evre, ob tem pa ti ga v roke potisne mladenka brez kančka vsaj zaigrane prijaznosti, je vsak cent zanj preveč. A ga plačaš. Sem si zaželel čisto preprost džin s tonikom. Najprej sem mladinko, ki čez poletje služi dinarčke za šankom, moral počakati, da je odložila neodložljiv telefonski posel na fejsbuku, instagramu ali v kar je že buljila. Nato mi je v plastični kozarec nabasala do vrha ledenih kock, čez zlila tri centilitre džina brez porekla in dodala pljunek tonika iz bogsigavedi kdaj odprte plastenke. A sem plačal. Smetnjaki so bili polni, toda vsega je kajpak kriva raja, ki s seboj v toplice tovori kupe hrane in pijače, ne tam zaposleni.
Reševalci iz vode so bili zelo simpatični, nikogar niso motili z brskanjem po spletu. Sladoled, ki ga je najmlajši naročil, je dobil serviranega v plastičnem kozarcu uniona. Ker sem grdo pogledal – pa nimam nič proti pivovarjem iz Ljubljane –, je naslednji dan mali dobil sladoled v plastičnem kozarcu laškega. Če gresta skupaj pivo in cvetje, gresta lahko tudi pivo in sladoled. In sem plačal. Ker gresta skupaj tudi priprava predpoletne evforije in čreda počitniških ovac, ki so sredi najbolj razbeljenih mesecev leta pripravljene na popolno turistično striženje. Na tujem ali doma, ni nobene razlike!
