NA KOŽO
Komantar Dušana Malovrha: Kreda ali miška
Pogoji na naših šolah se razlikujejo, kot da so na različnih planetih. Pa so celo iz iste občine.
Odpri galerijo
Poleg ugibanja, ali in kdaj bo Hrvaška zabredla v rdečo cono, kar bi slovenskega dopustnika ob vrnitvi iz lepe njihove pahnilo naravnost v 14-dnevno karanteno, je zlasti v starše učencev vrtala še ena negotovost: ali se bo jeseni šola začela v šoli ali doma. Ali bodo naši otroci s kredo škripali po tabli ali se bodo med gradivi smukali z računalniško miško.
V začetku tedna je ministrica glavno dilemo razrešila, otroci vseh stopenj in po vsej državi bodo zasedli učilnice.
Ravnatelji pozdravljajo vrnitev v šole, toda opozarjajo na nejasnosti in (pre)stroge varnostne ukrepe. Šole v obstoječih kadrovsko-organizacijskih razmerah menda ne bodo mogle izvajati priporočil, zapisanih v knjižici Vzgoja in izobraževanje v Republiki Sloveniji v razmerah, povezanih s covid-19. Napisali so jo strokovnjaki NIJZ, šolskega ministrstva in zavoda za šolstvo.
Približno tako zbegani kot ravnatelji (ali pa še bolj) so lahko pred začetkom novega šolskega koronaleta starši. Zlasti tisti, ki imajo otroke na takih šolah, ki še nikogar o ničemer niso obveščale. Obstajajo namreč tudi šole, ki so otrokom že zdavnaj posredovale gesla za dostope do spletnih orodij v primeru pouka na daljavo.
Osnovna šola je obvezna, in čeprav v omenjeni knjižici modelov in priporočil na strani 94 beremo, da ministrstvo »vsem učiteljem in učencem zagotavlja legalen licenčni dostop do Microsoftovih orodij (MS Windows, Office365, OneDrive, OneNote, Sway, Forms, elektronska pošta, videokonferenčni sistem Teams itd.)«, Arnes pa vsem vzgojno-izobraževalnim zavodom dostop do ključnih storitev za pouk na daljavo, se pogoji na naših osnovnih šolah razlikujejo, kot da so na različnih planetih. Pa so celo iz iste občine.
V morebitnem drugem valu epidemije najbrž ne bo splošnega lockdowna, kakršen nas je zamrznil spomladi. Popolnega zaprtja si država preprosto ne more več privoščiti. Starši ne bodo mogli ostati doma samo zaradi otrokovega pouka na daljavo, starši, ki delajo od doma, pa – delajo. Itak pa starši ne moremo nadomestiti učitelja. Če ga lahko ali če ga bomo morali, če se bo frocovje spet moralo učiti v glavnem le iz gradiv za lastno predelavo, potem ga niti ne rabimo. Učitelja, namreč. Niti ministra. Pardon, ministrice.
V začetku tedna je ministrica glavno dilemo razrešila, otroci vseh stopenj in po vsej državi bodo zasedli učilnice.
Pogoji na naših šolah se razlikujejo, kot da so na različnih planetih. Pa so celo iz iste občine.
Ravnatelji pozdravljajo vrnitev v šole, toda opozarjajo na nejasnosti in (pre)stroge varnostne ukrepe. Šole v obstoječih kadrovsko-organizacijskih razmerah menda ne bodo mogle izvajati priporočil, zapisanih v knjižici Vzgoja in izobraževanje v Republiki Sloveniji v razmerah, povezanih s covid-19. Napisali so jo strokovnjaki NIJZ, šolskega ministrstva in zavoda za šolstvo.
Približno tako zbegani kot ravnatelji (ali pa še bolj) so lahko pred začetkom novega šolskega koronaleta starši. Zlasti tisti, ki imajo otroke na takih šolah, ki še nikogar o ničemer niso obveščale. Obstajajo namreč tudi šole, ki so otrokom že zdavnaj posredovale gesla za dostope do spletnih orodij v primeru pouka na daljavo.
Osnovna šola je obvezna, in čeprav v omenjeni knjižici modelov in priporočil na strani 94 beremo, da ministrstvo »vsem učiteljem in učencem zagotavlja legalen licenčni dostop do Microsoftovih orodij (MS Windows, Office365, OneDrive, OneNote, Sway, Forms, elektronska pošta, videokonferenčni sistem Teams itd.)«, Arnes pa vsem vzgojno-izobraževalnim zavodom dostop do ključnih storitev za pouk na daljavo, se pogoji na naših osnovnih šolah razlikujejo, kot da so na različnih planetih. Pa so celo iz iste občine.
V morebitnem drugem valu epidemije najbrž ne bo splošnega lockdowna, kakršen nas je zamrznil spomladi. Popolnega zaprtja si država preprosto ne more več privoščiti. Starši ne bodo mogli ostati doma samo zaradi otrokovega pouka na daljavo, starši, ki delajo od doma, pa – delajo. Itak pa starši ne moremo nadomestiti učitelja. Če ga lahko ali če ga bomo morali, če se bo frocovje spet moralo učiti v glavnem le iz gradiv za lastno predelavo, potem ga niti ne rabimo. Učitelja, namreč. Niti ministra. Pardon, ministrice.
