Objavljeno 23. januar 2019 18.00 | Posodobljeno 22. januar 2019 13.08

Kolumna Urbane mame: Srečna gospodinja z notranjim glasom demona

Ključne besede: kolumna Urbane mame

On se nasmiha, prikimava in se strinja z mano, da je to res en velik problem in pa nepojasnjen misterij, kam izginjajo nogavice. Hm.

Eva Duša Hodnik. FOTO: Osebni arhiv
Lani v tem času sem bila na porodniški in ko se spomnim tega obdobja točno vem, česa me je bilo vsa leta tako zelo strah in zakaj sem se bala, da bi kadarkoli prostovoljno (ali neprostovoljno) ostala doma in bi bila »samo« gospodinja. 
 
Že kot majhno deklico me je mami podila iz svoje kuhinje in me vzgajala tako, da sem rasla z jasno vizijo, da bom, ko bom enkrat velika, samostojna, finančno neodvisna in nikoli podrejena. To, da imam svoj denar, zato da si lahko kupim kar hočem in kadar hočem in pa svoj avto, kakršenkoli (samo da je v voznem stanju), zato da grem lahko kamor hočem in kadar jaz hočem - to sta bili vedno sveti pravili No.1 pri moji vzgoji odkar pomnim. Verjetno že od plenic. In ta mamin glas, če sem hotela ali ne, se mi je kot demon naselil v moje telo. Za vedno. 
 
V čem je problem? In česa me je tako strah? Saj vendar tako zelo uživam doma v vlogi gospodinje. Morda je problem, ker me doma nihče ne gleda medtem ko angažirano drgnem zažgano ponev? Družinski člani ne štejejo, daserazumemo. Ali pa to, da za to angažirano drgnjenje ne dobim nobenega plačila s katerim bi si lahko kupila nov zimski plašč? In kar operem, se umaže. In vse kar skuham, se poje. Sizifovo delo. Brez zunanje konfirmacije. Brez plačila. Pih. 
 
Tole pospravljanje in čiščenje in kuharjenje mi gre kar dobro od rok. Nisem tako zelo netalentirana za gospodinjstvo. In celo uživam v lepih loncih in sijajnem bešteku. A bojim se, da bi postala Martha Stewart, ikona popolne gospodinje. Ali naša teta iz Dalmacije, ki je imela vedno vse tako poštimano. Vse belo, najbolj belo, speglano, najbolj speglano, najbolj pospravljeno in skuhano. Vsak dan ob isti uri. Popolna gospodinja z neomajno samozavestjo. Brez madeža. Tako močna in trdna, da jo niti za trenutek ne zmede niti najhujša burja in ne zjebe niti najmočnejši jugo.
 
Ko si enkrat ti tista, ki si doma, "samo" gospodinja, imaš, seveda, čas in si na razpolago vsem. Ampak dobesedno vsem. Poštarju, ki je prinesel zanj priporočeno pošto, dostavljalcu, ki je pustil paket za sosedo, telekomovcu, ki je prišel zamenjati router, majstorju, ki je prišel zaflikati fasado, jehovovim pričam in mimoidočim ... pač vsem, ki imajo 5 minut časa. Pa saj si doma. Imaš pa ja čas. Gospodinja. Pih.
 
In ko pride domov On in te vpraša Kaj si kaj danes počela? Ti, začasna fulltime gospodinja (ker si na porodniški), avtomatsko globoko vdihneš in začneš:
 
Ja, danes sva z Malim veliiiko vozičkala. Ko imaš dojenčka je VelikoVozičkati (poleg tega, da je otrok čimveč na tleh, pa zdaj ti sama skombiniraj, da bo obojega ravno prav) tisto najbolj pomembno, kar moraš ti mamica ves čas početi in vsem ves čas razlagati, da to počneš. SkosSvaNaZraku. Cele dneve! Še najbolj ziher bo, da vsakič stisneš fotko, jo objaviš in zraven napišeš #vozičkanje. Ja. Najbolj ziher bo. Če si bila par ur na terenu in tega ne javiš. Lej, kot da se ni zgodilo. Kot da sta bila doma. In ne na svežem zraku. Raje javi. Napiši. Heštegaj #vozičkanje. Da ne bo otiščanec na nožnem prstu zaman. Ja, veš, sva šla čez Tivoli gor na Rožnik, pa potem dol do centra in nazaj. Sva bila pridna, ane?
 
On z odobravanjem prijazno prikimava mojemu navdušenju nad današnjim podvigom in se čudi enormni količini svežega zraka, ki sva se ga nadihala.

Danes sem pa zložila tri velike lavorje perila. In ga distribuirala po sobah, policah in predalih. Od tega je bil en cel zvrhan lavor samih nogavic, a si predstavljaš? A te lahko samo prosim, da, ko kupuješ nogavice, kupi take s kakim vzorčkom, ali vsaj s kakim detajlom, da lažje najdem par. Tako pa tipam, kakšne vrste pletenje je, jih dvigujem proti svetlobi in ugotavljam ali je to črna ali je temno modra. Ma, veš, ni jih enostavno najdet, ti povem. In spet jih je kar nekaj ostalo brez para. Kam izginjajo, res mi ni jasno.
 
On se nasmiha, prikimava in se strinja z mano, da je to res en velik problem in pa nepojasnjen misterij, kam izginjajo nogavice. Hm.
 
Danes sem se pa lotila predalov v kuhinji. Poglej, ti pokažem (odpiram kuhinjske predale, ponosno kažem s prstom). Ta velike lonce sem premaknila kar v tole omarico na koncu. Poglej. A ni zdaj bolje? In kar naenkrat je več prostora, ani? In začimbe sem posortirala po abecedi (vem, OCD). Tiste s pretečenim rokom sem pa kar vrgla stran. Kako se ti zdi? Saj vem, da se ne vidi, ampak to mi je vzelo ceeelo dopoldne. Ni bilo malo dela. Ampak je zdaj prav fajn, ani? Več prostora je. Ani? Ani?!
 
On prikimava in občuduje mojo mojstrovino z začimbami in drznost z lonci. In se čudi količini prostora, ki sem jo pridobila. 
 
Danes sem skuhala fino piščančjo juhico z domačimi rezanci. Aveš kako je Mali jedel? Sem ga posnela, ti potem pokažem. Medtem, ko je spal, sem bila pa jaz pridna. Oja. A si kaj opazil v kopalnici? A si? (On prestrašeno gleda, golta slino, ker ve, da bi moral nekaj pomembnega opaziti, ampak ni). A nisi videl? Pa kako nisi opazil?! Ah, okej, greva skupaj pogledati. (Ga vlečem za roko, stopim na sredino kopalnice in zmagoslavno razširim roke). Tadaaam! Poglej! Vse ploščice sem zglancala. Do vrha. Dve uri sem glancala. Me prav bolijo roke. Ampak je kot nova, ani?
 
On prikimava in občuduje sijaj zglancanih ploščic ter sijaj in norost v mojih očeh.
 
Ja, saj mi kar gre. Tole gospodinjenje. Morda se pa bojim, da še kar preveč dobro in me skrbi, da kar naenkrat Jaz ne bom več obstajala, če bom »samo gospodinja. Ali pa se bojim, da bi se sčasoma spremenil svet okoli mene, jaz pa tega sploh ne bi opazila, ker bi bila tako okupirana s krpo v eni, s kuhalnico v drugi roki. 
 
Morda pa se bojim, da bi se spremenil Njegov pogled name (pih) ali še veliko huje, ja, tisto najhuje - moj lasten pogled nase! Pih. In sčasoma bi me lahko doleteli samo še povsem naraven videz brez pikice makeup-a, praktična frizura in udobni čevlji. Pih. Pih.
 
Ampak v resnici mislim, da ne rabim skrbeti, saj jaz še zdaleč nisem pripravljena na celodnevno vlogo Marthe Stewart. Še ne. Mogoče enkrat. Nekoč. Ko mi bo mamin demonski notranji glas nehal suflirati in bo enkrat zapustil moje telo. 
 
Okej, da ne izgubljam preveč časa ... pred mano je še en velik kup skreganih nogavic za poparčkat. Veselo na delo. Črno s črno, črtasto s črtasto, rozasto z rozasto, skrčeno s skrčeno, glupo s ta blesavo ...
 
Pih.
 
 
Deli s prijatelji