Objavljeno 20. marec 2019 18.00 | Posodobljeno 19. marec 2019 13.20

Kolumna Urbane mame: Ne, nisem kul

Ne vem, ali čudaško sedenje na tleh sredi parkirišča (v lepem črnem plašču z dizajnersko torbico in brez cigarete, halo!) in iz ljubezni do sina, paše v to današnjo kulersko rubriko in v na novo postavljeno definicijo.

Eva Duša Hodnik. FOTO: osebni arhiv
Pred leti je prijatelj, takrat že oče dveh otrok, v nedeljo zvečer zapisal na svoj zid, kako komaj čaka ponedeljek, da gre v službo, da se lahko malo spočije. Takrat sem bila še sama brez malih driskic in nisem razumela, kako je lahko služba kakršenkoli počitek po prostem vikendu. Zdaj mi je kristalno jasno. V službi mi dovolijo, da spijem kavo kot Normalen Človek. In lahko sem oblečena v lepa oblačila za ven, brez lepljivih madežev od mlečnega zajtrka. 

Sobota dopoldan. Prijeten družinski sprehod na kavico se je sprevrgel v katastrofo. V pol ure nam je uspelo politi sok po mizi, snežno belih blazinah in po sosedih. Po tleh meter naokrog so vsepovsod ležali rukola, cheddar in redkvice. Na teh postlanih dobrotah je ležal moj Mali, ves v solzah. Za mizo se je trmarila TaVelka in vse po vrsti najbolj grdo gledala. Iz mojih ust (in skozi stisnjene zobe) so letele prijazne pedagoške naučene neefektivne besede in anksiozno sopihanje, moj Bik je vrtel z očmi. Dobro, vsak ima lahko slab dan. In pa še dobro, da premoreva toliko humorja, da sva se lahko temu smejala, ko smo se enkrat končno spokali in dovolili ostalim ljudem, da so lahko uživali v svojih kavicah in zajtrku. Nepozabna sobotna družinska dopoldanska kavica, moram rečt. Idila.
image
Eva Duša Hodnik. FOTO: osebni arhiv

Ista sobota, popoldan. Odločila sem se, da grem z Malim, še ne dvoletnikom, v potrošniško meko po eno malenkost. Kaj gre lahko sploh narobe? Nič takega. Šlo je pa narobe, seveda, vse. Da ne bi opisovala vseh nelagodnih situacij v trgovini, povem samo to, da si nisem mislila, da bom kdaj sredi največjega vrveža sedela na tleh na asfaltu (in to v mojem najljubšem plašču z najljubšo torbico), sredi največjega parkirišča. In da bo zraven ležal in trmasto jokal moj dragi sinko in da bom ignorirala poglede vseh mimoidočih, ki, seveda, niso mogli razumeti, zakaj mama z otrokom (ki ne prosjači), sedi na tleh in ima (na videz) povsem zbran obraz in flegmatičen pogled, ki seže nekam v daljavo. Jah, zato. Ker včasih pač nimam nobene dobre ideje, kaj naj naredim. In ker bi se takrat najraje preslikala v kako paralelno zenovsko življenje. In kar tako, ker mi je, očitno, FINO sedeti na asfaltu! V svojem najljubšem plašču. Zen.

Oh.
Ob večerih, kot je tak po divjem tornadu, si želim poleg kozarca nečesa močnega, prižgati cigareto kot simboličen zaključek dneva, ki sem ga, en del, presedela z ritjo na ljubljanskem najbolj obljudenem parkirišču. Res bi pasalo. Moji občasni pobegi v kadilsko ogroženo vrsto trajajo že od nekdaj. Zadnjih petnajst let prižgem res samo občasno. Mislim, da gre pri tem bolj za nostalgičen ritual ob pijači in klepetu s prijateljico v nočnih urah. In še to je precej redko. 

Seveda se je od prej, ko so bile cigarete stalnica v moji torbici, kar nekaj spremenilo. Poleg tega, da sem mami (in moram biti vzor mojim malim driskicam) kajenje definitivno ni več kul iz vseh že dobro poznanih razlogov. Nekoč, v mojih študentskih letih, je bilo povsem drugače. Vsi kul ljudje so kadili. Vsi kul ljudje so kadili, se zbirali zunaj pred faksom na čik pavzi in se družili. Najboljši žuri so se odvijali na balkonih in ljubljanskih terasah s cigareto v roki in ne nekje notri ob čaju za razstrupljanje telesa. No, takrat tako in tako nismo pili čajev (ali karkoli drugega) za razstrupljanje. Ne spomnim se niti, da bi ta beseda sploh obstajala. Danes je nepogrešljiva pri prodajanju česarkoli.

Zastrupljanje z nikotinom (in ne razstrupljanje z zelenjem), ja, to je bilo tisto, kar nas je avtomatično povišalo v superiorno kategorijo skupaj z vsemi našimi avtodestruktivnimi ikonami – ženskami, ki jih je skozi življenje vodil hedonizem in ki so večno iskale svojo identiteto in so bile preprosto – tako zelo kul. Kul smo pa, seveda, hotele biti tudi me. Kaj pa drugega.
Cigarete so bile nekoč davno simbol ženske moči in emancipacije. Neomajna samozavest, divja svoboda, uporništvo in predvsem stil, ki je bil drzen, pozerski in filmski – to je bilo tisto ključno, kar me je vedno privlačilo v škodljivem dimu. Ob misli na to, se mi za nazaj zavrtijo vsi ultra seksi prizori, ko moški prižigajo cigareto svoji dragi. In ko prižigajo cigareto Monici Bellucci. In ko Carrie kadi svojo cigareto po ulicah New Yorka v najvišjih petkah. Vse slavne kadilke sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih, romantični Pariz, underground kulture in rokerski stil življenja so nikotinu delali veliko uslugo in močno propagando. Cigareta kot lajtmotiv in obvezni dodatek se je pojavljala v vseh najbolj gledanih videospotih, seksi plakatih, modnih časopisih in najboljših filmih. In to je za večno ostalo zapisano v moji glavi.

Danes je definicija besede kul povsem drugačna od moje zastarele perspektive. Danes je kul, če živiš zdravo, če ne uživaš alkohola, če ne žvečiš mesa, če ne piješ kravjega mleka, če uživaš čudeže starodavne kitajske medicine in superhrano, če najbolj na svetu ljubiš sebe in občuduješ svoje prečudovito življenje in si, seveda, nekadilec.

Ne vem ali čudaško sedenje na tleh sredi parkirišča (v lepem črnem plašču z dizajnersko torbico in brez cigarete, halo!) in iz ljubezni do sina, paše v to današnjo kulersko rubriko in v na novo postavljeno definicijo. Upam, da ja. Ko sobotno švicanje z ritjo na asfaltu vsaj ne bi bilo popolnoma zaman …
Deli s prijatelji