Kolumna Tomaža Miheliča: Zvezde na nebu in zemlji

Biti popularen ali slaven sta dva povsem različna statusa. Današnji fenomen patološkega hlepenja po tem, da bi vas ljudje poznali, so v našo zavest zasadili resničnostni šovi, ki brez kritičnega očesa ponujajo platformo za rojevanje hitro pokvarljive človeške puhloglavosti. In tako je v izumetničenem virtualnem svetu že vsak vaški posebnež za nekoga zvezda. Nadvse zlahka se podeljujejo titule, s katerimi smo včasih naslavljali hollywoodske igralske ikone, glasbene legende in športne velikane. Realnost zvezdniškega življenja nima nič skupnega z instant popularnostjo, ki ima krajši rok trajanja od navadnega jogurta. Najpogosteje je posledica kontinuiranega pojavljanja v nekem odmevnem medijskem projektu in že kmalu po koncu predvajanja se ves hrup okoli te osebe poleže.

Nemalokrat se ob nekom znanem vprašamo, s čim se že ta ukvarja, kar je najboljši pokazatelj da imamo opravka s klasičnim primerkom »wannabe« populacije. Spoštovanje in cenjenost si prislužiš le s talentom, izjemnim uspehom, dosežkom ali umetniškim presežkom. Simpatičnost in prepoznavnost kot takšni sta premalo, da bi si lahko na dolgi rok zgradili trdno kariero. Vendar pa javnost vsega tega še vedno ne razume najbolje.

Nastopati pod odrskimi in televizijskimi žarometi je poklic, vreden istega spoštovanja in protokola kot vsaka druga služba. Največja zabloda je, da si občinstvo neupravičeno lasti javne osebnosti, kajti v isti koš meče tiste, ki hlepijo po prepoznavnosti zgolj in samo zaradi prepoznavnosti, ter profesionalne ustvarjalce, pri katerih je prepoznavnost posledica njihovega dela. Brez vsakršnega zadržka, še manj pa spoštovanja vdirajo v zasebni prostor oboževanih posameznikov. Najpogosteje se ob nepričakovanem srečanju z idolom želijo za vsako ceno fotografirati, četudi je sredi kosila, obkrožen s prijatelji, družino, skratka daleč od delovnega mesta. Če jim uspe dobiti posnetek, bodo na instagram ali facebook profilu pod njega spisali slavospev. Gorje pa tistemu, ki bo odklonil poziranje z oboževalcem, saj ga bo nesrečnik javno raztrgal in mu pripisal vse mogoče pridevnike z negativno konotacijo.

Ampak zakaj pri vragu bi moral nekdo z zvezdniškim statusom zunaj delovnega časa imeti opravka z ljudmi, ki jih ne pozna. Samo zato, da bo v njihovih očeh zveličan?! Preden nekdo pristopi do nekoga, bi se bilo dobro vprašati, kakšen je sploh smisel tega početja. Morda ne bi bilo slabo razmisliti, ali je dotični v kakšnih čustvenih tegobah in mu niti na kraj pameti ne pade, da bi se z zlaganim nasmeškom na obrazu postavljal pred objektiv, še manj pa govoril z ljudmi, ki jih prvič vidi.
Tako hitro znamo soditi o drugih, da bi upravičili svoja dejanja, češ, saj so si sami krivi, zakaj pa se izpostavljajo. Tovrstna miselnost je daleč od resnice, in da vam ne bi zameglila razuma, je treba ločiti zrno od plev in se pozanimati, kdo so tako imenovane medijske »prostitutke«, pripravljene storiti vse za nekaj trenutkov vaše pozornosti, in kdo so predani, usposobljeni profesionalci, ki s svojim kakovostnim delom bogatijo naš kulturni prostor. Ob naslednjem srečanju z njimi se jim vsaj prijazno nasmehnite in jim pustite, da v miru pohrustajo svoj obrok.