NA EKS
Kolumna Tomaža Miheliča: Sam svoj mojster
V tej trgovini so tako arogantni, da te je strah vprašati za pomoč, in potem raje celo večnost iščeš, kar potrebuješ.
Odpri galerijo
V tej trgovini so tako arogantni, da te je strah vprašati za pomoč, in potem raje celo večnost iščeš, kar potrebuješ.
Obisk Bauhausa v ljubljanskem nakupovalnem središču je prava nočna mora. Verjetno nisem prvi in zagotovo ne zadnji, ki izgublja živce, ko se sprehaja med regali te sicer dobro založene trgovine, a hudič je v tem, da so zaposleni v veliki večini sami počitnikarji.
Dejansko imaš občutek, da jih zmotiš z vsakim vprašanjem v slogu – mi prosim pomagate, iščem to in to, kje najdem tisto stvar, mi pokažete, kje so produkti iz vašega kataloga … Preden sam najdeš tisto, po kar si prišel, izgubiš pol delovnega dne, saj moraš biti pravi specialist za tehnikalije, če se želiš v tej razvlečeni zgradbi nešteto oddelkov, nabutanih z vso mogočno kramo, vsaj približno znajti.
Celo tisti izkušeni mojstri rabijo pomoč, kaj šele mi, amaterji. In potem si primoran zbrati pogum, preden prosiš za nasvet, četudi je logično, da so možje in žene v delovnih uniformah tam zato, da ti ustrežejo. Vendar je prej izjema kot pravilo, da naletiš na prijazno postrežbo, kjer si zaposleni vzame vsaj minutko časa, da te popelje do želenega artikla.
Pravi luksuz je, če ti ponudi še dodatno informacijo, večina je namreč precej slabo podkovana o funkcionalnosti stvari na njihovih policah. Za sabo imam že bogato statistiko neprijaznih, zadirčnih, lenih, oči obračajočih odzivov ob prošnjah za pomoč.
K temu zapisu so me spodbudila predvsem številna pričevanja, na las podobna mojim izkušnjam. Nazadnje sem iskal stojalo za toaletni papir in na kopalniškem oddelku sem zelo prijazno pristopil do uslužbenca, kakor da ga prosim za uslugo ali pa mu želim prodati revijo Kralji ulice in od njega nažicati en čik.
Še preden sem z vso spoštljivostjo odprl usta, je med prelaganjem papirjev z enega kupa na drugega naveličano pihnil, češ, kako trpim v svojem težkem delu in zdaj mi še ti nebodigatreba tukaj težiš. Zakuhalo mi je, in četudi sem se miril, da ni vredno eksplodirati zaradi enega nesposobneža, sem mu cinično zasikal. Pred tem je še zamrmral, da ni informacijski center, kar je v meni sprožilo alarm. Trpite, a ne. Ubogi, verjetno vas že prsti bolijo, ker morate račune prelagati in iskati črke na tipkovnici.
Ne vidim, da bi imeli na mizi napis NE MOTI!
Tudi za uradne ure v vaši trgovini nisem slišal, zato mi raje povejte, kje za vraga je to klinčevo stojalo za wc-papir, preden se bova oba še globlje pogreznila v blato. Vedno ista pesem, sami zabušanti, nobene prijaznosti ali spoštljivosti do kupcev, ki vam konec meseca plačamo položnice. Hitro je dvignil glavo in se začel opravičevati ter kazati s prstom proti regalu s straniščno opremo. Jaz pa sem mu povedal še par krepkih, da se bo v bodoče najprej zamislil, preden bo s takšno nonšalanco in odporom odslavljal nakupovalce.
Zakaj neki se takšni primerki sploh odločajo, da bodo imeli opravka s strankami, ko pa jim na čelu piše, njegovo je bilo zaradi izpadlih las toliko večje, da sovražijo ljudi. In glej ga, zlomka, med sprehodom do plačilnega pulta se je neka gospa glasno hudovala nad strašansko slabo postrežbo nejevoljnega in lenega osebja, jim pred noge zalučala vse, kar je v večurnem nakupu s težavo našla, in protestno zapustila prizorišče.
Nemudoma sem se pridružil njeni načelni akciji in na samopostrežni blagajni odložil stojalo ter jim obljubil brezplačno propagando. Ne domišljam si, da bom s svojo gesto rešil svet, a morda se z več podobnimi gestami v glavah vodilnih le nekaj premakne in bodo svoj kader začeli bolj pazljivo izbirati ali ga vsaj zadovoljivo izobrazili.
Dejansko imaš občutek, da jih zmotiš z vsakim vprašanjem v slogu – mi prosim pomagate, iščem to in to, kje najdem tisto stvar, mi pokažete, kje so produkti iz vašega kataloga … Preden sam najdeš tisto, po kar si prišel, izgubiš pol delovnega dne, saj moraš biti pravi specialist za tehnikalije, če se želiš v tej razvlečeni zgradbi nešteto oddelkov, nabutanih z vso mogočno kramo, vsaj približno znajti.
Celo tisti izkušeni mojstri rabijo pomoč, kaj šele mi, amaterji. In potem si primoran zbrati pogum, preden prosiš za nasvet, četudi je logično, da so možje in žene v delovnih uniformah tam zato, da ti ustrežejo. Vendar je prej izjema kot pravilo, da naletiš na prijazno postrežbo, kjer si zaposleni vzame vsaj minutko časa, da te popelje do želenega artikla.
Pravi luksuz je, če ti ponudi še dodatno informacijo, večina je namreč precej slabo podkovana o funkcionalnosti stvari na njihovih policah. Za sabo imam že bogato statistiko neprijaznih, zadirčnih, lenih, oči obračajočih odzivov ob prošnjah za pomoč.
K temu zapisu so me spodbudila predvsem številna pričevanja, na las podobna mojim izkušnjam. Nazadnje sem iskal stojalo za toaletni papir in na kopalniškem oddelku sem zelo prijazno pristopil do uslužbenca, kakor da ga prosim za uslugo ali pa mu želim prodati revijo Kralji ulice in od njega nažicati en čik.
Še preden sem z vso spoštljivostjo odprl usta, je med prelaganjem papirjev z enega kupa na drugega naveličano pihnil, češ, kako trpim v svojem težkem delu in zdaj mi še ti nebodigatreba tukaj težiš. Zakuhalo mi je, in četudi sem se miril, da ni vredno eksplodirati zaradi enega nesposobneža, sem mu cinično zasikal. Pred tem je še zamrmral, da ni informacijski center, kar je v meni sprožilo alarm. Trpite, a ne. Ubogi, verjetno vas že prsti bolijo, ker morate račune prelagati in iskati črke na tipkovnici.
Ne vidim, da bi imeli na mizi napis NE MOTI!
V tej trgovini so tako arogantni, da te je strah vprašati za pomoč, in potem raje celo večnost iščeš, kar potrebuješ.
Tudi za uradne ure v vaši trgovini nisem slišal, zato mi raje povejte, kje za vraga je to klinčevo stojalo za wc-papir, preden se bova oba še globlje pogreznila v blato. Vedno ista pesem, sami zabušanti, nobene prijaznosti ali spoštljivosti do kupcev, ki vam konec meseca plačamo položnice. Hitro je dvignil glavo in se začel opravičevati ter kazati s prstom proti regalu s straniščno opremo. Jaz pa sem mu povedal še par krepkih, da se bo v bodoče najprej zamislil, preden bo s takšno nonšalanco in odporom odslavljal nakupovalce.
Zakaj neki se takšni primerki sploh odločajo, da bodo imeli opravka s strankami, ko pa jim na čelu piše, njegovo je bilo zaradi izpadlih las toliko večje, da sovražijo ljudi. In glej ga, zlomka, med sprehodom do plačilnega pulta se je neka gospa glasno hudovala nad strašansko slabo postrežbo nejevoljnega in lenega osebja, jim pred noge zalučala vse, kar je v večurnem nakupu s težavo našla, in protestno zapustila prizorišče.
Nemudoma sem se pridružil njeni načelni akciji in na samopostrežni blagajni odložil stojalo ter jim obljubil brezplačno propagando. Ne domišljam si, da bom s svojo gesto rešil svet, a morda se z več podobnimi gestami v glavah vodilnih le nekaj premakne in bodo svoj kader začeli bolj pazljivo izbirati ali ga vsaj zadovoljivo izobrazili.
