Kolumna Tomaža Miheliča: Ljubezensko pismo

Časi niso rožnati, čeprav se narava že bohoti v pomladanskih cveticah. Smo pred velikim izzivom, kako sami s seboj in s čim manj posledicami preživeti naslednje tedne, morda celo mesece. Nekateri so se posvetili čiščenju omar in drugih zanemarjenih delov bivalnega prostora, jaz pa sem se lotil podstrehe. Pa ne tiste v hiši, ampak tiste pod precej gostimi lasmi, varno spravljene v trdno lupino lobanje. Za uvod sem se odločil, da napišem čisto pravo ljubezensko pismo in ga naslovim sebi. Nazadnje sem ga nakracal v osnovni šoli in ga od sramu raje strgal, še preden bi prispelo naslovniku. Sicer sta mi pisana in govorjena beseda blizu, saj nimam težav z izražanjem čustev do drugih. A biti zares iskren do sebe, to pa zahteva posebno moč.

Začel bom klišejsko, z »Dragi Tomaž«, da že v uvodu nakažem, koliko simpatije premorem do tega precej samokritičnega 40-letnika. »Poznam te bolje, kot si želiš, in četudi vestno skrivam vse tvoje skrivnosti, strahove, dvome in demone, sem še vedno tvoj največji podpornik. Pri tem mi ni lahko, ker se vztrajno trudiš, da bi ostal pasje kritičen do sleherne napake, za katero ti šepetam, da so le izzivi, koščki sestavljanke življenjskega kažipota, ki te bo še močnejšega pripeljal do cilja. Ne gre za tolažbo, in to si spoznal že nič kolikokrat, ko si s ponavljanjem istih vedenjskih vzorcev zadeval ob steno. Na srečo si se utrudil od bolečine in sprejel kompromis s svojim egom, da ga boš hranil le še s super živili. Zanje nisi zašel do zvitorepke Savine Ataii, ki bi ti za svoje zvarke in s floskulami oblepljene začimbe zaračunala celo premoženje. Po strpnost, umirjenost in potrpežljivost si se moral zazreti vase, precej globlje od tvojega slokega telesca, nad katerim se tako rad pritožuješ. Sprejeti dejstvo, da se nikoli ne boš naokoli sprehajal z izklesano muskulaturo, se sliši patetično, plehko, ceneno, ampak če je to tvoja edina šibka točka, potem ti bo vesolje prizaneslo.

Malo bolj se še potrudi pri ignoriranju primitivnih opazk, ki vsake toliko priletijo iz medmrežja. In nehaj se že enkrat samokaznovati, če narediš kakšno napako. Tako brezbrižno se udariš po buči, da se ti kar zabliska, namesto da bi se osredotočil na stvari, ki jih zmoreš in znaš izpeljati z odliko. Ah, ti moj Tomažek, večkrat si moraš priznati, da si en fejst fant in ti prav zato ljudje toliko zaupajo. Zdaj je na tebi, da si zaupaš še bolj, kot misliš, da si lahko. Ohrani svojo sočnost, barvitost, zgovornost, predvsem pa empatičnost, zaradi katere se nemalokrat utapljaš v lastnih solzah. Nič ni narobe, da z njimi čistiš svojo dušo, saj veš, da svetloba prihaja od znotraj in se za navidezno zloščeno fasado pogosto skrivajo umazani zidovi. Še naprej se trudi, da boš žarel v vseh odtenkih in se imel rad … ne samo takrat, ko ti nekdo pove, da si vreden, ampak se že zjutraj v kopalniškem ogledalu pozdravi z ljubeznijo. Če jo že drugim deliš v izobilju, je prihrani nekaj še zase.«
Pa vi? Kako boste vi zaključili svoje pismo?