Kolumna Tomaža Miheliča: Kam so šle vse pesmice …

… že dolgo tega. Tomaž Domicelj se v svojih verzih sicer sprašuje, kam so šle vse rožice, nas pa bolj zanimajo pesmi, neskončno pogrešane na legendarnem festivalu Slovenska popevka. Obožujem to glasbeno tekmovanje in z neko naivno navdušenostjo majhnega otroka vsakič znova nestrpno pričakujem kakšen komad, da me obnori. A kvečjemu se mi dozdeva, da iz leta v leto postajam bolj nor, saj se je popevkarski praznik z najdaljšo tradicijo spremenil v eno samo farso.

Ne želim bentiti tja v tri krasne, še manj poniževati dela vseh sodelujočih z organizatorjem, nacionalno RTV na čelu. Vendar so mi tudi številni glasbeni kolegi dali vedeti, da so ogorčeni nad slišanim. Seveda je dobrodošlo ugledati nove obraze, prisluhniti bodočim potencialnim soustvarjalcem domače scene, sploh v času, ko ni več oddaj, ki bi promovirale projekte nadobudnih pojočih mladcev in mladenk.

Talentiranih grl je iz sezono v sezono več, ampak nimajo kaj pametnega za interpretirati, saj so na tovrstne prireditve povabljeni napačni avtorji. Tisti z glavno besedo iščejo izgovore v pomanjkanju denarja, češ da si piscev hitov žal ne morejo privoščiti, čeprav bi jim težko verjeli, ker ni nobena skrivnost, da se pesmi res ne pišejo za vrtoglave zneske. In tako smo primorani prenašati zamorjen, dolgočasen in težko razumljiv pofl pod skupnim imenovalcem slovenske popevke. Še naprej se nam kolca po šestdesetih, osemdesetih, celo devetdesetih in začetku novega tisočletja, ko smo si že dan po festivalu veselo požvižgavali vsaj zmagovalno, če ne celo vsaj polovice slišanih melodij.

Kako brezzvezne so novodobne stvaritve, pride še bolj do izraza, kadar se v revijalnem delu zapojejo stare uspešnice, kot nekakšen posmeh tekmovalcem, češ, prenehajte se že truditi, kajti visoki C je eno navadno cviljenje, če ni odpet s kakovostnim besedilom in pospremljen z izvirnim glasbenim zapisom. Povrhu je nastopajočim dana prvovrstna priložnost, da svoje pesmi predstavijo ob orkestru, ultimativni želji slehernega glasbenika. Toda vse skupaj je le prazno tuljenje v luno, eno samo bevskanje brez prave vsebine.

Da duhomornih humorističnih vložkov pred reklamnimi bloki sploh ne omenjam. V resnici so se odlično podali slišanemu brezumju, ki sta ga vsaj za silo uravnotežila izurjena voditelja Jože Robežnik in Mario Galunič, čeprav tudi pri njiju ne razumem, zakaj si šale govorita v kamero in ne drug drugemu. Seveda, ni bilo časa, da bi se jih naučila na pamet, pa sta jih morala brati s trotl-bobna.

Je bil pa zato bolj ganljiv poklon velikemu zmagovalcu prve popevke Stanetu Manciniju. Njegova Mandolina je še enkrat zapela pesem, ki jo pel je takrat … »Ko v zvezdnato noč njegov zven je zapel, ko v srcu je bila pomlad.« Če so bili to zlati časi popevke, smo se zdaj znašli v globoki ledeni dobi in niti v princeso Elzo preoblečena Ana Soklič nam ni mogla pomagati. V bistvu je bil Temni svet avtorja Hama, za katerega si je prislužil nagrado za izvedbo in najboljšo pesem v celoti po mnenju stroke, odličen kazalnik, v kakšnem diametralnem nasprotju so pri nas izurjena ušesa in občinstvo. To je Ano namreč uvrstilo na predzadnje mesto, zato bi bilo utopično pričakovati, da si jo bodo doma navdušeno vrteli.

Odgovor na zagato, da se dobrih, poslušljivih popevk, ki bi dehtele po naftalinu, ne zna več ustvarjati, sta pred leti že podala zmagovalca Anika Horvat in Anžej Dežan. Ona s čarobnima Samo ti in Belo nebo, on pa s Šopkom maka izpod peresa Milana Dekleve. Ni res, da so najlepše pesmi že napisane, navdiha je še na pretek, le zaslužiti si jih moramo s pravilnim odnosom do avtorskega dela. Pa smo spet pri organizatorjih, ki se ob vnovični podražitvi televizijske naročnine ne morejo več zanašati na pregovor malo denarja, malo muzike.