Novice
KOLUMNA
Objavljeno 12. oktober 2019 22.25 | Posodobljeno 12. oktober 2019 22.25

Kolumna Tomaža Miheliča: Hvala, David!

Nikoli ne bom pozabil, kako so nas po zmagi na EMI 2002 napadli z vprašanji, kdo so naši intimni partnerji, nam posteljo grejejo moški ali ženske?!

David Amaro v šovu ZOISG blesti z nastopi, zdaj pa je gledalcem segel v srce še z osebno zgodbo. FOTO: Osebni arhiv
Nedeljski večeri so spet rezervirani za ljubitelje dobre zabave. Čez tedne, ko resničnostni šovi in osladne televizijske limonade poneumijo ter okisajo še zadnje gledalčeve sive celice, se za vstop v nov delovni cikel obnovijo ob spremljanju kreativne, sproščujoče in navdihujoče oddaje Znan obraz ima svoj glas. Dejansko gre za enega najboljših konceptov v poplavi raznoterih formatov, saj ne spodbuja tekmovalnosti, ampak ustvarjalnost.

Petje, ples, igra, vse to zavito v barvite transformacije in specialne efekte, je užitek za podpornike kakovostnega programa. Vsake toliko nas nagradijo še s kakšno osebno zgodbo, ki odpira um in srce. Sicer je žalostno, da se moramo v 21. stoletju boriti za sprejemanje raznolikosti, čeravno je človeška zaplankanost tista, ki bi jo morali iztrebiti vsaj tako uspešno, kot smo kugo. A kaj, ko proti temu pojavu ni cepiva. Le iskrena, globoka izpoved lahko premakne koščke zastarele miselnosti in v mozaik podiranja predsodkov je pomemben delček prispeval tudi mladenič David Amaro.

Z nevsiljivim, čutnim pristopom je javnosti razkril, da je homoseksualec. Voditelj Denis Avdić je med pevčevim priznanjem, da je v Sloveniji zelo trpel, ker se ni počutil sprejetega, duhovito pripomnil, češ, saj to pa ni nič takšnega. Bolj ga je skrbelo, da je tekmovalec šova ZOISG vegan kakor gej. Dejansko je precej nečloveško, da se moramo ljudje opredeljevati glede na spol, ki ga ljubimo.

image
David Amaro v šovu ZOISG blesti z nastopi, zdaj pa je gledalcem segel v srce še z osebno zgodbo. FOTO: Osebni arhiv
Nikoli ne bom pozabil, kako so nas po zmagi na EMI 2002 napadli z vprašanji, kdo so naši intimni partnerji, nam posteljo grejejo moški ali ženske?! Primitivizem brez primere, kajti leto dni prej, ko je slavila Nuša Derenda, nikogar ni zanimalo, ali je lezbijka ali heteroseksualka. Zato je naravnost osvežujoče, da vsake toliko na medijski sceni zapiha mavrični veter in odkrije nekoga, ki mu je dovolj samozanikanja in življenja v laži oziroma omari, kot pravimo temu.

Občutek utesnjenosti v lastnem strahu je grozljiv, nenehno te preganjajo demoni, da te bodo vsak čas razkrinkali in boš obsojen na večno sramoto, ponižanje, izključitev iz družine, prijateljev, službe, družbe, samo zato, ker ljubiš. Vendar to je le prastrah, podkrepljen z izvornim grehom, zasajenim med nas z vero, ki za širjenje svojih dogem potrebuje prestrašene ovčice. V resnici je coming out, v prevodu bi to pomenilo, da prideš iz omare, bistveno lažji za posameznika, saj ga njegova okolica pozna že vrsto let in je reakcija ob priznanju zelo pogosto – se mi je zdelo. Tisti bolj zabiti, intelektualno podhranjeni ali konservativno indoktrinirani se bodo morda umaknili, ohladili odnose, drugi pa bodo brez vidnejših sprememb nadaljevali življenje, kot da se ni nič zgodilo.

V resnici se res ni, kajti način izražanja ljubezni do istega spola nima nič skupnega z njegovo ali njeno osebnostjo. In če bi po Davidovem zgledu takisto storil pred desetimi, morda dvajsetimi leti naš slavni voditelj, z dostopom do najbolj ruralnega slovenskega občinstva, se danes o tej temi zagotovo ne bi več pogovarjali s takšnim začudenjem.

In prepričan sem, da zaradi odkritosti ne bi ostal brez svoje legendarne nedeljske oddaje, kvečjemu bi bil še bolj priljubljen. In zato smo morali čakati na fantiča, ki je za svoj trenutek resnice prav tako izbral nedeljski družinski termin ter precej simbolično demonstriral razliko med preračunljivo strahopetnostjo in pogumno plemenitostjo.
Deli s prijatelji