Kolumna Tomaža Miheliča: Hiše groze

Ob nedavni novici, v kako grozljivih razmerah živijo starostniki v domovih, kjer naj bi jim zagotovili spodoben preostanek življenja, sem se spomnil svojih najstniških dni. Kot dijak srednje zdravstvene šole v Slovenj Gradcu sem vsa štiri leta opravljal počitniško delo v do takrat edinem domu starostnikov na Koroškem.

Moram priznati, da je bilo prvo srečanje s tamkajšnjimi razmerami eden največjih šokov, kar sem jih doživel. Varovanci so se dobesedno utapljali v lastnem blatu in urinu, ker je preprosto primanjkovalo kadra. In tako so bile naše poletne počitnice, ko smo se pojavili na tistih duhamornih hodnikih, nekakšno sanjsko obdobje za vse, ki so se oskrbovali v ustanovi. Imeli so občutek, da so se čez noč znašli v toplicah, saj smo jih tudi po dvakrat na teden okopali v banji. Si morate misliti, da je umivanje pod tekočo vodo predstavljalo takšen luksuz!!!

V primerjavi s preostalimi meseci, ko smo gulili šolske klopi in smo bili prepuščeni na milost in nemilost zaposlenim medicinskim sestram in negovalkam, so v najboljšem primeru prišli na vrsto za urejanje v kopalnici enkrat na mesec, pa še to precej površno. Sicer se je nega izvajala v postelji, kjer so nepokretne varovance, ki zaradi bolezenskega stanja niso mogli sami jesti ter skrbeti za osebno higieno, zelo hitro uredili, nahranili. Iz tega se je razvila zgodba, da so podobni domovi starejših občanov nekakšne hiralnice, kamor ne bi imel srca zapreti niti največjega sovražnika. Mami sem nekoč z malce črnega humorja dejal, da jo raje zapeljem v reko Dravo kakor v tisto zloglasno hišo strahu. Le kako lahko zaposleni tako hladnokrvno spremljajo škandalozne razmere za bivanje in s svojo molčečnostjo še sodelujejo pri tem?

Od nekdaj me je preplavil slap lepega občutka, če sem smel osrečiti ljudi v jeseni njihovega življenja. Tako malo potrebujejo, da jim osmisliš dan, ga posladkaš z drobnimi pozornostmi, toplim stiskom roke ali glasnim dobro jutro gospa … gospod … Takrat sem dokončno spoznal, da je delo z ljudmi moje poslanstvo, in če so se nekateri vrstniki bali starejših ljudi, sem jih jaz neznansko vzljubil. Toliko modrosti in neprecenljivih izkušenj se skriva v njih, le prisluhniti jim moraš.

Predvsem pa je treba razkriti sleherno ustanovo, v kateri jih obravnavajo na nečloveški način, kaznovati nadrejene in vzpostaviti spoštljive, humane razmere.

Zaslepljena z gonjo proti migrantom, je javnost že zdavnaj izgubila orientacijo za dejanske probleme, ki pestijo našo družbo. Zanje niso krivi tisti »od tam dol«, ampak naši, kleni domorodci, brez kančka empatije in pripravljeni pustiti naše dedke in babice, da se po tem, ko so prebrodili vojne, sisteme, lepoto in gorje, zadušijo v lastnih iztrebkih. No, pa naj si še kdo brez slabe vesti zapoje, Slovenija, od kod lepote tvoje …