Novice
MAJHEN KORAK
Objavljeno 09. februar 2019 22.25 | Posodobljeno 09. februar 2019 22.25

Kolumna Tomaža Miheliča: Dva ekstrema v eni glavi

Ključne besede: komentar

Včasih se mi zdi, da živim v deželi, kjer ne obstaja srednja pot. Ali se ljubimo ali sovražimo, druge opcije ni.

Majhen je korak od dobrotnika do rablja. FOTO: REUTERS
Srce mi ogreje, kako hitro znamo skočiti skupaj, ko zaslutimo hudo stisko sodržavljanov. Nedavna angažiranost ob zbiranju denarja za nesrečno družino, ki bi za malo izgubila svoj dom, je dokaz, da zmoremo, če le hočemo. Vendar me bega misel, zakaj potrebujemo tako ekstremno situacijo, da bi v sebi prebudili tisto dobro plat, empatijo, skrb za sočloveka. Šele takrat, ko je nekogaršnja stiska tako na tleh, da bi jo zlahka poteptali, se v nas prebudi želja po pomoči. Vendar se po vzoru presihajočega jezera že naslednji hip izgubi v neznano.

Običajno se na plan spet prikradejo črne sile z neko izprijeno željo po obsojanju tujih napak. Le redki so tisti, ki zares poznajo okoliščine grešnikov, a vseeno se večini zdi pomembno, da udarijo po nepridipravu, čeprav je prestal brutalen medijski linč. Kar nekaj primerov smo doživeli v preteklih tednih, se nad njimi naslajali, udrihali po prevarantu, avtoritarcu, nesramnežu, nasilnežu, izvajalcu mobinga, prepisovalcu, tatu.

Dobrotniki iz Negove se prelevijo v ljudske rablje in brez kančka razuma zahtevajo njegovo, njeno glavo. Tako zlahka razsipavajo z žaljivkami, četudi niso seznanjeni z detajlnimi okoliščinami in v resnici nimajo pojma, zakaj je neki zaplet nastal. Pri tem, da sami sploh niso oškodovani, ampak sla po nadvladi in občutku pomembnosti jih premami.

Dejansko me bolj zanima, kaj, za vraga, se dogaja v možganih teh samooklicanih sodnikov, saj za grešnike je jasno, da jih je gnal neki patološki impulz ali pomanjkanje freudovskega superega, ki je odgovoren za uravnavanje kritičnosti in moralnosti. Kaj žene nekoga, da na 1919 pošlje sporočilo, da bi nekomu pomagal, nato pa v razmiku le nekaj minut ali ur na družabnih omrežjih, portalih in pod komentarji različnih medijev grobo napade domnevnega kršitelja? Pri tem, da ta dotični nikogar ni ubil, ranil, še manj pa eksistencialno uničil.

Mar nimamo organov, katerih osrednja in edina naloga je ugotavljanje krivde, kaznovanje in sankcioniranje spornega ravnanja posameznikov?! Tudi patetični zapisi v stilu naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha ali politiki in gospodarstveniki kradejo milijone, pa se jim nič ne zgodi, so v tovrstnih primerih odveč.

Če so te dobili s prstom v marmeladi, boš pač moral prevzeti odgovornost in vsaj tako pogumno, kot si dejanje zakrivil, boš odslužil še svojo kazen. Pa naj bo to kurji tat ali dobičkar projekta Teš 6. A nikakor ne bi smeli dopuščati, da z njimi obračunavajo razni pisuni, kolumnisti, bivši sodelavci in raja.

Zelo dobro poznam vzgibe marsikaterega slovenskega »blogerja«, ki je bodisi politično ali prijateljsko motiviran, da nekoga napade ali brani. Na prste ene roke bi lahko preštel zares iskrene in načelne avtorje zapisov, za katerimi se ne skrivajo takšni in drugačni interesi. Vendar človeška zloba ne pozna meja. Niti grešnikov samomor jih ne ustavi, kajti njen spomin se do naslednjega primera izgubi v goreči želji po hranjenju s tujo krvjo. Naj vam tekne, samo pazite, da se med nažiranjem ne boste sami znašli na jedilniku.
Deli s prijatelji