NA EKS
Kolumna Tomaža Miheliča: Brez komentarja!
Medtem ko večina Slovencev strastno navija za sosede, se naši komentatorji in strokovni sodelavci spotikajo ob arbitražo, srečo in boga.
Odpri galerijo
Medtem ko večina Slovencev strastno navija za sosede, se naši komentatorji in strokovni sodelavci spotikajo ob arbitražo, srečo in boga. FOTO: INSTAGRAM
Imamo slabe športne komentatorje in pika. Kaj slabe, obupne! Brez strasti, polni seksizma, mačizma in na trenutke celo kretenizma. Včasih se zdi, da nekateri sploh ne vedo, na kateri tekmi so, kar ni tako presenetljivo, če upoštevamo, koliko alkohola so prejšnji večer zlili po svojem grlu.
Obožujem šport, in kadar ne morem navijati za naše, se osredotočim na meni ljube ekipe ali posameznike, v vsakem primeru pa stiskam pesti za južne sestre in brate. Takisto sem počel že od začetka letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu. V svetu svobodnih odločitev, še posebno če moramo za spremljanje poljubnih vsebin plačevati naročnino, je navadna svinjarija, da nam televizijski operaterji onemogočijo oglede tekem na drugih kanalih.
V času spopadov na zelenici jih meni nič, tebi nič po nareku kapitala preprosto blokirajo in nas prisilijo v gledanje skrpucala na dvojki nacionalne RTV. Upravičeno se bojijo, da jim bo drastično upadel odstotek gledanosti, kajti večina pravih privržencev katerega koli športa bi brez pomislekov preklopila na hrvaško televizijo, kjer vsakič znova spoznamo, da je poslušanje komentatorjev lahko pravi užitek.
Naši pa tekmujejo, kdo se bo domislil bolj idiotske besedne zveze ali še huje, komu se bomo glasneje smejali. Slovensko komentiranje je postal nekakšen stand up šankarskega humorja, s pogosto netočnimi, zavajajočimi informacijami in prepuščeni smo na milost in nemilost dobremu dnevu tistega, ki je pred mikrofonom.
Podobno je bilo ob zmagoslavnem pohodu rdeče-belih sosedov in pristranskem, občutno podcenjujočem spremljanju naših strokovnjakov pred in med tekmo in po njej. Da jim je do zgodovinskega uspeha pomagal bog, so ponavljali, se cinično naslajali, kako Hrvati na terenu niso dohajali hitrih Angležev, da jih je turnir ožel in so brez moči, kako si Otočani zaslužijo vrnitev naslova po 52 letih in še bi lahko naštevali. Za češnjico na torti pa je Urban Laurenčič na plan potegnil neljubo arbitražo.
Bili smo priča novemu trenutku, ko se vprašaš, ali si prav slišal. Kaj, za vraga, imajo politične teme opraviti s športnimi vrhunci?! Malo pred tem so pljuvali po hrvaškem branilcu Domagoju Vidi in njegovem nacionalističnem ukrajinskem vzkliku ob zmagi nad Rusi, nato pa si naši puritanci privoščijo drezati v osje gnezdo občutljivih sosedskih odnosov.
Je morda kateri od hrvaških komentatorjev med občudovanjem slovenske košarkarske pravljice odpiral stare rane z omenjanjem Ljubljanske banke? Niti v sanjah, saj premorejo bistveno več profesionalne etike, povrhu pa so brez slabe vesti navijali za naše fante in se skupaj z njimi veselili naslova evropskih prvakov.
In na koncu se spotaknimo še ob pravi precedens komentatorske scene – Staretovo nevzdržno hrskanje in neprestano pokašljevanje, ki se vleče že nekaj let. Očitno gre za kronične težave in z veliko mero tolerance jih prenašamo. Si predstavljate, da bi operne dive skozi celotno sezono zahtevnih arij nenehno kihale in kašljale?!
Poslušalcem bi se utrgalo in bi želeli denar za drage vstopnice nazaj. Gledalci športnih prenosov te sreče nimamo, ampak moramo stoično požirati sleherne uredniške odločitve in se ravnati po sistemu pomagaj si sam, kjer je edina pametna poteza, da izklopimo zvok.
Obožujem šport, in kadar ne morem navijati za naše, se osredotočim na meni ljube ekipe ali posameznike, v vsakem primeru pa stiskam pesti za južne sestre in brate. Takisto sem počel že od začetka letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu. V svetu svobodnih odločitev, še posebno če moramo za spremljanje poljubnih vsebin plačevati naročnino, je navadna svinjarija, da nam televizijski operaterji onemogočijo oglede tekem na drugih kanalih.
V času spopadov na zelenici jih meni nič, tebi nič po nareku kapitala preprosto blokirajo in nas prisilijo v gledanje skrpucala na dvojki nacionalne RTV. Upravičeno se bojijo, da jim bo drastično upadel odstotek gledanosti, kajti večina pravih privržencev katerega koli športa bi brez pomislekov preklopila na hrvaško televizijo, kjer vsakič znova spoznamo, da je poslušanje komentatorjev lahko pravi užitek.
Naši pa tekmujejo, kdo se bo domislil bolj idiotske besedne zveze ali še huje, komu se bomo glasneje smejali. Slovensko komentiranje je postal nekakšen stand up šankarskega humorja, s pogosto netočnimi, zavajajočimi informacijami in prepuščeni smo na milost in nemilost dobremu dnevu tistega, ki je pred mikrofonom.
Podobno je bilo ob zmagoslavnem pohodu rdeče-belih sosedov in pristranskem, občutno podcenjujočem spremljanju naših strokovnjakov pred in med tekmo in po njej. Da jim je do zgodovinskega uspeha pomagal bog, so ponavljali, se cinično naslajali, kako Hrvati na terenu niso dohajali hitrih Angležev, da jih je turnir ožel in so brez moči, kako si Otočani zaslužijo vrnitev naslova po 52 letih in še bi lahko naštevali. Za češnjico na torti pa je Urban Laurenčič na plan potegnil neljubo arbitražo.
Bili smo priča novemu trenutku, ko se vprašaš, ali si prav slišal. Kaj, za vraga, imajo politične teme opraviti s športnimi vrhunci?! Malo pred tem so pljuvali po hrvaškem branilcu Domagoju Vidi in njegovem nacionalističnem ukrajinskem vzkliku ob zmagi nad Rusi, nato pa si naši puritanci privoščijo drezati v osje gnezdo občutljivih sosedskih odnosov.
Je morda kateri od hrvaških komentatorjev med občudovanjem slovenske košarkarske pravljice odpiral stare rane z omenjanjem Ljubljanske banke? Niti v sanjah, saj premorejo bistveno več profesionalne etike, povrhu pa so brez slabe vesti navijali za naše fante in se skupaj z njimi veselili naslova evropskih prvakov.
In na koncu se spotaknimo še ob pravi precedens komentatorske scene – Staretovo nevzdržno hrskanje in neprestano pokašljevanje, ki se vleče že nekaj let. Očitno gre za kronične težave in z veliko mero tolerance jih prenašamo. Si predstavljate, da bi operne dive skozi celotno sezono zahtevnih arij nenehno kihale in kašljale?!
Poslušalcem bi se utrgalo in bi želeli denar za drage vstopnice nazaj. Gledalci športnih prenosov te sreče nimamo, ampak moramo stoično požirati sleherne uredniške odločitve in se ravnati po sistemu pomagaj si sam, kjer je edina pametna poteza, da izklopimo zvok.
