Kolumna Roka Tamšeta: Alarm na Brdu in v Madridu

Vemo, da je v razvitem svetu, ki mu Slovenija nedvomno pripada, drugi na lestvici najvplivnejših oseb, ki so najbolj na udaru javnosti, selektor nogometne reprezentance. Tomaž Kavčič po bledem vodenju izbrane vrste na začetku svojega selektorskega mandata, ko je v petih tekmah nanizal kar štiri poraze – zadnja proti Bolgariji in Cipru v novoustanovljeni ligi narodov sploh bolita do kosti, trpi drseče starte dežurnih in občasnih kritikov iz vseh strani.

Na Brdu pri Kranju, kjer je sedež nogometne vlade, zvoni alarm. V pol leta se je nacionalno moštvo spremenilo v resnično tarčo posmeha in norčevanja, čeprav je že pred tem marsikdo zatrjeval, da podoba paradne zasedbe ne more biti slabša, kot je bila v zadnjih mesecih šefovanja Srečka Katanca. Na žalost danes ugotavljamo, da je lahko še slabše. Toda ne pozabimo, da je stanje v reprezentanci med drugim odsev celobitnega delovanja krovne nogometne zveze, ki mora igralcem in trenerjem ponuditi maksimalno podporo v vseh pogledih. Bojim se, da so se na NZS v zadnjem obdobju preveč ukvarjali s sabo, manj pa s temeljito pripravo na obdobje z novim selektorjem in prenovljeno, pomlajeno reprezentanco. Danes je ključno vprašanje v slačilnici, ali igralci sploh sledijo Kavčiču. Mu verjamejo, ga razumejo, so zanj pripravljeni na igrišču iti z glavo pod kopačko? Uživa njihovo potrebno zaupanje in spoštovanje? Prej kot jasen odgovor zaznavam mencanje.

Izvirni greh novega selektorja je, da ni z vsemi igralci enakovredno zgradil zdravega odnosa. Zato je nejevoljen reprezentančno kariero zaključil kapetan Boštjan Cesar, zato se je ekspresno upokojil Valter Birsa, zato Jana Oblaka ni na voljo in se ne javlja niti na Kavčičeve telefonske klice. Zato je bil tudi kar čez noč za tehničnega vodjo reprezentance imenovan Milivoje Novaković. O Kavčičevi usodi se bo (vsaj posredno) kmalu odločalo v Madridu, na sestanku veljakov NZS z Oblakom. Bo selektor sploh navzoč na tem srečanju?