Kolumna Primoža Kališnika: Zverinica v Reziji

Še Jelko Kacin, čeprav ima nepremičnino na morju in je med izjemami, ki lahko hodijo na svoje na tujem, je doma. Ni kaj. Vsaj on posluša samega sebe. Jelko mi je blizu, ima ime, kot ga je imela moja mati; in jelka je lepo drevo, tudi če imaš moško ime, ki se zdi kot tretji sklon originalnega ženskega imena.
Jelko je v bistvu torej le izpeljava ženske, če je ta drevo.


Njegov vpliv je mednaroden, po svoje povezovalen, lotili so se ga hkrati in Slovenci in Hrvati. Tako zelo udrihajo po njem, da bi lahko bil predsednik društva slovensko-hrvaškega prijateljstva. Za oboje je po svoje sprejemljiv.
Tale njegova druga kariera ni lahka, čeprav je Jelko in ga Slovenci zmerjajo, da je bukov. Pač plačuje ceno za viruse v zraku in za one v politiki; za prve zdravilo ali cepivo bo, za druge zdravila ni, cepljeni pa so tam pri oblasti itak skoraj vsi.
V nasprotju z večino menim, da je Jelko kljub vsemu mojster svoje naloge in da jo je že drugič opravil z odliko.

Res je, da ni nič tako, kot je videti, in da tudi nikoli več ne bo tako, kot je bilo, a Jelko bo zagotovo prišel v učbenike na obrtni šoli za stike z javnostmi. Ali bo tam dober ali poreden poba, bo odvisno od onih, ki bodo v času tiska učbenika na oblasti.
Ljudje smo naivni in na sodiščih iščemo pravico in pri Jelku cepivo za naše slabo počutje v času, za katerega ni nič kriv, še manj pa ima kar koli s cepivi in zdravili. V primerjavi s farmacevti je pošten kot Jezus.
Meni bo Jelko vedno ostal v lepem spominu, saj je po naši osamosvojitveni vojni dejal, da so bile takrat Slovenske novice zelo resen in verodostojen časopis.

To je bilo lepo slišati, pa še res je bilo. Čeprav je bilo virusu ime JLA.
Ko bo Jelko odšel, bo virus še vedno z nami, to je jasno, in ne bo odšel domov kot JLA z ladjo iz Kopra.
Pred kratkim sem se pred množicami in virusi zatekel v Rezijo. To je tam kmalu za mejo, v Italiji, in to je pozabljen svet.
Tam živijo ljudje, ki so lahko tudi Slovenci, a nočejo biti ne Slovenci ne Italijani. So pač Rezijani.
Živijo v raju, ki ga Slovenci, če sploh vemo za Rezijo, še vedno dojemamo zelo čustveno, »kot izgubljeni raj, kot del slovenskega prostora, ki nam je bil odvzet, a ga še vedno naseljujejo naši ljudje«.
Butasto do neba. Jebe se njim za nas še bolj, kot se nam jebe za same sebe.

Oni so svoji. Italijani so jih zajebavali, ker so bili kakor Slovani in govorijo slovensko narečje, na drugi strani hribov pa je bil komunizem, v katerem itak noben normalen človek na svetu ni želel živeti. In so se odločili, da bodo Rezijani.
Evo, tja sem se skril pred množicami in virusi.
Spal sem na divje ob reki in iz nje pil vodo, ki je norela izpod hribov. Ti so tam okoli ... vsak vzpon je lahko po lepoti kot naš Vršič. Pribrcaš gor pod Montaž, skozi tiste tunele, in ne moreš verjeti, kako lepo je. Divje, siva v modrini neba, sploh ne veš, kako bi to opisal.
Niti sanja se ti ne, kam vse v hribe peljejo poti.
»Nisem vedel,« rečeš in ob tem pozabiš, kako neumni se ti zdijo Italijani, ki, čeprav stanujejo dvajset kilometrov za mejo, ne vedo ničesar o Sloveniji. Ker tam še nikoli niso bili.
Ne me basat', če to ni isto, kot je z nami.

Rezije kot da ni. Pa Benečije. Furlanije ... avstrijsko Koroško malo bolj poznamo, ker so nam jo v šoli nabijali kot naš odvzeti raj.
Zame so te pokrajine najboljše prav tam, kjer so. Poseljene tudi s Slovenci, če to želijo biti, če ne, pa ne. V Reziji v glavnem ne.
Ne le v Benečijo in Furlanijo, še na Madžarsko, v slovensko Porabje, bo treba. Del slovenskega Porabja je tudi v Avstriji.
Potem je še tisto veliko ozemlje med Umagom in Čakovcem, kjer bi tudi lahko našli kakšnega našega, ki to je in ni.
Ne me basat', da ni pomembno, da veš, kako je za prvim zidom. Pa kako se od tam vidi k nam.
Če že ne vemo, kdo smo, je dobro vsaj vedeti, kje smo.

Ne vem, kako bo Jelko jeseni shajal z virusi v zraku in na oblasti, evo, jaz bom pa poskušal malo povandrati po mejah in pogledati, kako je tam, takoj za robom našega malega samozadostnega in zatohlega sveta, katerega središče je moja rojstna Ljubljana.
Najlepše mesto, ki se je v zadnjih treh desetletjih najbolj spridilo. Tako zelo, bi rekel, da bi ga težko imel za del Slovenije; ta je zunaj prestolnice lepa dežela, kjer živijo dobri ljudje. Kjer na oblasti ni vedno znova virusov in kjer ni kričečih hordohodcev, ki z obeh strani mislijo, da so epidemiologi in da morajo pobiti vse viruse, saj bodo virusi sicer pobili njih.
Mnogi se te nore vojne v srčiki istih ne želimo iti, pa potem vandramo po domovini in malo za njenim robom.

Evo, vse to se mi je pletlo po glavi, ko sem se pred množicami skril v Rezijo. Samo povem, da ni treba daleč, da bi človek našel mir.
Človekova domovina ni tam, kjer piše, da živijo njegovi Slovenci, ampak tam, kjer ima svoj mir in kjer se dobro počuti.
Aja, pa gori visoko v hribih je pritlikavi konjiček lizal slano prešvicano balanco na prijateljevem kolesu, potem pa se z uzdo zapel za ročico zavore in kolo je samo od sebe začelo pokončno hoditi naokoli, ko se je prestrašeni konjiček poskušal izviti iz zanke, ki si jo je sam nadel. Pač zverinica iz Rezije.

Je že res, da konje najdeš povsod, a je poni le nekaj drugega kot osel, ki te zagotovo čaka kmalu za mejo v Ratečah. In ti ne le zvije balanco, ampak poliže sol življenja. Veselje do vsakdana. Brez nje, soli, pa ni življenja.