Primož Kališnik
NE ME BASAT
Objavljeno 15. oktober 2019 16.02 | Posodobljeno 15. oktober 2019 16.02

Kolumna Primoža Kališnika: Kevder = to je klet

Ključne besede: kolumna

Klet. Največja težava je bila zlaganje koles in rezervnih delov. Vsako kolo in del mi pripoveduje svojo zgodbo.

FOTO JURE ERŽEN
Kevder je klet, nekateri temu pravijo drvarnica. Drvarnica? Drva? Edina drvarnica, ki sem jo kdaj videl, je bila klet pri stari mami, kjer smo živeli, v kateri je močno zaudarjalo po velikih kosih mastnega premoga. Na premogu je ležalo stričevo dirkalno kolo. Ko sem zrastel do šestih let, sem se z njim odpeljal svoji, kotaleči se usodi naproti nekaj sto metov naprej, v najožji ljubljanski blok, kamor smo se preselili. Usoda je pač hotela, da oče ni ušel vplivu tašče, sam pa sem s staro mamo skoval prijateljstvo za vedno, ki ga ni zmotilo niti dejstvo, da sem jo moral včasih, ko sem dobil obisk, za deset minut zakleniti v kopalnico.
Razumela je.
image
FOTO JURE ERŽEN

Tam, kjer je bil tisti premog, zdaj stojijo Mercatorjeva poslovna stavba in bloki, stanovanje nekaj sto metov naprej pa je prišlo v težave, saj ga je treba iz prebivališča za enega spremeniti v civilizacijsko bivalno enoto. Se pravi iz spalnice, dnevne sobe, kuhinje, kopalnice in stranišča je treba narediti prostor za štiri preprosto prostoživeče, kar pomeni, da je treba izprazniti dve sobi, ki sta bili doslej priročno skladišče.

Klet in prva skladiščna soba se prepletata, v kleti je treba narediti prostor za nekoristno, kar je treba iz sobe prenesti proti središču zemlje. Ker se je nekoristnega nabralo ogromno in ker se novim okupatorjem stanovanja mudi, je bilo treba klet zoperstaviti fizikalnim zakonom in jo narediti večjo, saj je nekaj odvečne robe štiri peš nadstropja više za moj obstoj nujne, tudi če samo spremeni kraj bivanja.

Klet. Največja težava je bila zlaganje koles in rezervnih delov. Vsako kolo in del mi pripoveduje svojo zgodbo. Sedež s prvega ruskega tricikla, leto 1964. Kronometrsko kolo, ki sva ga rabljeno našla s Primožem Čerinom pri slavnem izdelovalcu – Primož Čerin s soprogo je med minulo dirko po Španiji vozil ženo in sina zmagovalca Primoža Rogliča z avtodomom, za očetom, ki je izginjal v slavo. Okvir gorskega kolesa, ki je visel pri istem Čerinu leta in leta in sem ga kupil, ko je padla cena na zame preživetveno, drugi okvir gorskega kolesa, ki je pobarvan ročno, s polži; darilo bivše žene in rekvizit, s katerim sva z mlajšo hčerjo na Voglu razbila veliko skalo – in njen bok do kosti.

Okvir cestnega kolesa, ki me je dvakrat skušalo vreči s sebe. V Rakitni in v San Marinu se mu je zmešalo, da se je, kot je rekel moj oče, treslo »kot pes na kuzli«. Cestno dirkalno kolo, narejeno iz bambusa, ki je prispelo iz Zambije; neverjetno je, samo pred podganami ga moram paziti. Moje najnovejše kolo, kmalu bo staro deset let, ki sem ga prebarval z angleško dirkalno zeleno in je zame novo, nanj pa sem obesil trideset le stare zavore, kolesarski nakit, na katerega sem moral dolgo čakati. Kup stare opreme.

Lučka pokojnega Jureta Robiča, ko je naskakoval svetovni enodnevni rekord, raztrgana vreča za kolo, ko smo Jureta spremljali na prvo dirko čez Ameriko in ki je svojo dušo izpustila na newyorškem letališču, zadnje polno kolo, ki ga je vozil Jan Polanc, in še prostor za dve kolesi, ki sta v reji.
I, kam bi del? Tja, kjer si vzel? Japajade.
Toliko o kleti.

V sobi zgoraj sem našel zaboj s starimi časopisi in tipkopisi. Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, prva številka Dela, Naši razgledi. Porumenelost in alergija na hišni prah ne gresta skupaj. Na naslovnicah več časopisov sta z roko napisani dve imeni, nato enačaj, nato ime mojega očeta. Tisti, ki je bil podpisan, ni bil on, čeprav je bil. Dve ali tri slikanice, lepo zložene, zapisane z drugim imenom in enačajem, in še je tega. Nekaj malega celo podpisanega brez enačaja. Nato v posebni mapi stenogram seje, kjer so v prvi slovenski pomladi tako kakovostno obračunali s slovenskim vizionarjem Stanetom Kavčičem; trenutek, ko naj bi Slovenija ostala Evropa, je bil kratek. Poleg je 57. številka Nove revije.
Kolesa so za silo postavljena v klet, s kakovostno feltno sem si skoraj prebil lobanjico, skratka, vse gre po načrtu. Karbon v glavi, to je norec stari.

Le v sobi, ki bi jo moral pospraviti, je ostal kar velik kup starih papirjev in tipkopisov. Prvo številko Dela bržkone prinesem Aliju Žerdinu, vem, da bo v čudnih, a zanesljivih rokah – drugo bom moral prebrati, neznani imeni in Kavčiča, da stuhtam, zakaj se človek nekoč ni podpisoval s svojim imenom. In nato, ponekod, še trideset let ne. A tisto drugo je bilo menda tako dogovorjeno.
Kevder = to je klet. Tuje ime = to je oče. Življenje = jeba?
Ne, življenje = lepo. Samo to pripoveduje tista škatla, ki ne bo šla v klet.
Deli s prijatelji