NE ME BASAT'

Kolumna Primoža Kališnika: Jelko, mol' za nas, naš d'nar bo ostal na vas'

Tolažim se, da se na svoj začetek v resnici ne želim vrniti, komu bi se pa še enkrat dalo zajebavati s prvima dvema polovicama, pardon, tretjinama, če veš, da se tekma odloča z zadnji tretjini.
Fotografija:
Odpri galerijo

Del leta, ki se mu reče poletne počitnice, bi letos utegnil biti zapleten. Tako se zdi in tako se mi je že zdelo pred kratkim v Istri, ko sem v kampu dejal svoji zadnji tretjini, ki je v bistvu boljša polovica, da bodo tisti junijski dnevi letos morda za naju edini slani.
Jasno, da je bil pogled tak, da potem še avto od strahu ni upal vžgati, kaj šele, da bi jaz še kaj govoril.
»Akumulator kaput,« je dejal potomec poražencev iz druge svetovne vojne, ki je bivakiral na sosednji parceli in mi z zlatim srcem ponujal neke tanke kable, da bi vžgal moj kamionček.

Še do Moskve niste mogli priti, pa boš meni avto vžigal, Hanzi.
Danke, sem vseeno rekel, mislil pa sem na matere finke, v srbohrvaščini, ko sem videl ceno nove baterije.
No, gremo od poročila AMZS o težavah na parceli 42 raje nazaj k dopustom.
Saj je podobno, stroški pač.

Včasih je vedno manjkalo denarja za na dopust, je bilo že tako, da smo se peljali na morje, pa še nisem vedel, kako bom plačal. Zdi se, da so dobri časi: danes nihče ne govori o denarju, vsi samo o tem, da je nevarno iti čez mejo.
Skratka, denar je, ni pa obale, kamor bi se zleknil.

Prav hecno je, kako malo je govora o bonih, ki bi jih lahko porabili doma, za dopust v dobro slovenskega turizma.
Vsi bi na more. Ni čudno, da je Jelko takoj povišal nastanek novih okužb. Ponudba sledi povpraševanju.
V resnici ima prav – največje sranje bo jeseni in pozimi doma, ker bo manj denarja, ampak ...
Slovenci smo glede Jadrana večji Hrvatje od Hrvatov, zdi se, da nam je to morje bolj pri srcu kot celinskim nam najbližjim ta spodnjim sosedom.

Sto let letujem na Hvaru, otok ostaja isti, jaz se staram, le zasedba mojega življenja, ki gre z menoj tja, je dobila že tretjo agregatno obliko. Slika se spreminja, zvoki niti ne ... Hreščanje iz zvočnika, slab signal, a ne ...
Babe menjaš, otoka nikoli. To se ve.

In otrok ne menjaš, jasno, sem ter tja ti priključijo še kakšnega že narejenega, da se ni treba …, no ja, zajebavat z izdelavo, in je potem vse pol lažje. Ostane le vzdrževanje. Saj tudi to ni kar tako, otroci so kot športni avtomobili, rezervni deli zanje so najdražji. In vsi morajo biti originalni.

Letos bo z otroki, morjem in dopustom težka. Ne vem, kako bomo speljali, želje, virus in potovanje ...
Lani se nam je posrečilo. Dva odrasla, trije za silo žleht otroci in dva že lepo polnoletna otroka, tam pod borovci pred Jelso.
Kakor koli se grdo sliši, letos nam en otrok preveč hodi – sam s starima noče, družba, s katero je bilo zmenjeno, da gremo skupaj, je zdravstveno zares dobro ozaveščena in se hitro pripravlja na ponovno karanteno. Kot se jim mudi, bodo že iz nje, ko bo ta šele prišla ...

Leto brez Hvara, težka bo. Ne samo da sem odvisen od otokov, mati mi je nekoč rekla, da sem bil celo narejen tam, čeprav se mi meseci njene nosečnosti ne izidejo najbolj.
Itak pa njena nosečnost nekako ni najbolj moja stvar, jaz sem le posledica, ki letos ne more tja, kjer sem bil narejen.
Skratka, ne morem na svoj začetek.

Če bi mi kdo rekel »Pejd u ...«, bi mu rekel, da letos zaradi epidemije tja ne morem.
Ne morem tja, kjer je moj oče splaval. Mati ga je iskala v zalivih okoli Jelse, potem ga je našla v skritem kotičku, kako se je učil žabe.

Plavanje nikoli ni bilo družinska specialiteta, ta del genov imamo v okvari.
To je vedela tudi moja prva žena. Bila je visoko noseča, ko sem rekel, da ne znam plavati, in sem v Bernardinu kao padel s pomola.

Če te iz vode rešuje nekdo v osmem mesecu nosečnosti – ne se smejat, to ni smešno, kako ste lahko taki?
Zato tega ne počnem več. Mislim, nimam več novih žena in novih nosečnosti, kar sem znal, sem pokazal.
Pokazal sem vsem svojim boljšim polovicam tudi Hvar, to pa.
In zadnji boljši polovici. Pardon, tretjini, letos sem ga obljubil kot nagrado za vso potrpežljivost v zadnjih treh letih.
Ker ne dajejo Nobelove nagrade za potrpežljivost s sitnimi dedci, ki slabo plavajo.
Zadnjič sva sedela na stopnicah pred cerkvijo na Kureščku, kar hud klanec je do tja, z biciklom.
»Kaj pa, če ne moremo na Hvar, če bi hodili od doma na izlete s kolesi?«
Če bi ne bil jaz, bi jo poročil.
Takih ne delajo več.

Vedno poravna svoje račune, kar je nenavadno, in ne skriva kartice, kot bi bili v njej skriti vsi virusi sveta; ni razdeljevalka stroškov, ki ji vedno prinesejo veliko več kot pol pol nazaj, ob tem ves proces kastracije krasi nasmeh zmrznjene barbike; no, tale nenormalna normala je zame res nova, čeprav pravi, da je Kolpa letos lahko naš Hvar.
Evo, pa je zajebala. Vsaki to slej ko prej uspe, samo malo počakati moraš.
Kakor koli še, na Kolpo gremo, a ne. Kup otrok in nobenega miru in sladka voda.
Pa pravijo, da je zadnja tretjina vsega na svetu najboljša.
Že mogoče.
Tolažim se, da se na svoj začetek v resnici ne želim vrniti, komu bi se pa še enkrat dalo zajebavati s prvima dvema polovicama, pardon, tretjinama, če veš, da se tekma odloča v zadnji tretjini.
Jelko, mol' za nas, naš d'nar bo ostal za vas'.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije