NA EKS
Kolumna o prestopnikih in negativnosti
Zasledila sem tolikšen odmerek nestrpnosti in sovraštva, da se kar malce bojim, da bodo s tolikšno negativnostjo kmalu res okužili vse prebivalce Slovenije.
Odpri galerijo
Več dobrega za državo in državljane? FOTO: Jure Eržen
V Sloveniji smo že dolgo dolgo vajeni marsičesa. Da prebivalci vse to brez besed sprejemamo, ne da bi o tem kaj preveč razmišljali ali se spraševali, ali je tako prav ali ne, je tudi znano.
Zato smo večinoma takrat, ko na novo izberemo izbrance ljudstva, razočarani, ko se taisti prepirajo in dokazujejo, kdo je bolj ljudski, bolj socialen, boljši in najboljši. In tako navsezadnje (spet) dobimo neko politično elito. Kakršna koli že je in kdor koli se že v njej vidi.
In pri tokratni garnituri ni nič drugače. Žalostno jih je bilo gledati v prvi jesenski Tarči na TV Slovenija, ko so se kot razvajeni otroci sredi peskovnika obkladali s »političnim leporečjem« in si dokazovali, kdo je najlepši in najpomembnejši pri ustvarjanju slovenske prihodnosti.
Se bojim, da se nam po videnem in slišanem res ne obeta nič dobrega. Pa ne zato, ker bi država kot taka resnično propadala, zazdelo se mi je, da sem zasledila tolikšen odmerek nestrpnosti in sovraštva, da se kar malce bojim, da bodo s tolikšno negativnostjo kmalu res okužili vse prebivalce Slovenije. Tudi takšne, med katere spadam jaz in ki (še) vedno verjamemo, da na koncu zmaga tisto, kar je prav in kar je res.
Gledanje oddaje je bilo na trenutke precej mučno, saj je tokrat niti voditeljica Erika Žnidaršič, sicer odlična voditeljica, nikakor ni zmogla uravnotežiti. Sposobna ni bila niti tega, da bi vsakomur odmerila vsaj približno enako časa, da bi lahko povedal svoje mnenje, saj so si besedo jemali kar sami in govorili vsevprek. No, njej v prid gre to, da s takšnimi sogovorniki to niti ni bilo mogoče. Ko nihče nikogar ne spoštuje, še manj posluša drugega, je pogovor pač nemogoč. In ko ubogo ljudstvo (tudi gledalci nacionalke) vse to gleda, se seveda ni treba čuditi, da je čedalje več takih, ki volitve in politike ignorirajo.
Da politike resnično delajo zgolj zase, za tiste, ki so jim omogočili, da se politiko lahko gredo, jim je pa eno manjšo figo mar, je zgovoren primer zdaj že nekdanjega predsednika parlamenta Milana Brgleza, pardon, dr. Milana Brgleza, ki je to funkcijo opravljal kot član SMC in bil na tej listi tudi izvoljen za poslanca. A je kmalu obvestil poslansko skupino SMC, da iz nje izstopa. Ko bodo formalni postopki končani, bo prestopil v poslansko skupino SD, je dejal. »To je plod tehtnega razmisleka in spoznanja, da lahko skupaj naredimo več dobrega za državo in državljane, da delimo številne vrednote in stališča,« je povedal Brglez. V obrazložitvi, zakaj je zamenjal barve oziroma poslansko skupino, je navrgel še, da »imam to socialno občutljivost in želim na tem področju narediti več, skupaj lahko naredimo več«.
Pa kaj še. Več dobrega za državo in državljane? Pa kakšna socialna občutljivost neki?! Stranko SMC, na kateri je bil sicer izbran za poslanca DZ, je zapustil zato, ker ni bilo ugodeno njegovim željam … pač v slogu muhastega otroka, ko mu ne dovoliš vsega, kar si on zamisli. Da spomnimo: Brglezova pot s SMC se je razšla 26. junija, ko ga je izvršni odbor stranke izključil. In takrat je na dolgo in široko razlagal in opozarjal, da postopka niso izpeljali v skladu s pravili, in se pritožil na sklep izvršnega odbora o njegovi izključitvi, o katerem v SMC še niso odločili, so pojasnili za STA.
Način, kako so ga vrgli iz stranke, ga je zmotil. Češ da ni bilo vse po pravilih. Pa poglejmo na primeru nekoga, ki je njega volil, kako se je on sam držal pravil: jaz kot volivec sem volil Brgleza zato, ker mu zaupam; in listo, stranko, na kateri je kandidiral ... nato taisti politik B. prestopi drugam, česar jaz kot volivec NE maram, in če bi taisti politik B. kandidiral na tej listi ali za to stranko, ga nikakor ne bi volil. In takih ter podobnih primerov je bilo in je še veliko.
Zato se mi vse skupaj zdi nategovanje ljudi, da te kap. Prav na tem primeru je vidno, da gre politikom predvsem za zadovoljevanje in samopreskrbo po načelu – ostati blizu korita. Nikakor pa ne delovati v dobro državljanov.
Le kako, mi roji po glavi, če takoj, ko je nekdo izvoljen v parlament, izigra in nategne volivce, ki so ga izvolili. In kaj bo ostalo? Politiki bodo volili sami sebe, volivcev pa bo na volitvah vse manj. Ali bo tako najboljše, ne želim razmišljati. Se pa bojim, da z načinom, s katerim nas »razveseljujejo« izbranci, od črnega scenarija res nismo daleč.
Zato smo večinoma takrat, ko na novo izberemo izbrance ljudstva, razočarani, ko se taisti prepirajo in dokazujejo, kdo je bolj ljudski, bolj socialen, boljši in najboljši. In tako navsezadnje (spet) dobimo neko politično elito. Kakršna koli že je in kdor koli se že v njej vidi.
In pri tokratni garnituri ni nič drugače. Žalostno jih je bilo gledati v prvi jesenski Tarči na TV Slovenija, ko so se kot razvajeni otroci sredi peskovnika obkladali s »političnim leporečjem« in si dokazovali, kdo je najlepši in najpomembnejši pri ustvarjanju slovenske prihodnosti.
Se bojim, da se nam po videnem in slišanem res ne obeta nič dobrega. Pa ne zato, ker bi država kot taka resnično propadala, zazdelo se mi je, da sem zasledila tolikšen odmerek nestrpnosti in sovraštva, da se kar malce bojim, da bodo s tolikšno negativnostjo kmalu res okužili vse prebivalce Slovenije. Tudi takšne, med katere spadam jaz in ki (še) vedno verjamemo, da na koncu zmaga tisto, kar je prav in kar je res.
Zasledila sem tolikšen odmerek nestrpnosti in sovraštva, da se kar malce bojim, da bodo s tolikšno negativnostjo kmalu res okužili vse prebivalce Slovenije.
Gledanje oddaje je bilo na trenutke precej mučno, saj je tokrat niti voditeljica Erika Žnidaršič, sicer odlična voditeljica, nikakor ni zmogla uravnotežiti. Sposobna ni bila niti tega, da bi vsakomur odmerila vsaj približno enako časa, da bi lahko povedal svoje mnenje, saj so si besedo jemali kar sami in govorili vsevprek. No, njej v prid gre to, da s takšnimi sogovorniki to niti ni bilo mogoče. Ko nihče nikogar ne spoštuje, še manj posluša drugega, je pogovor pač nemogoč. In ko ubogo ljudstvo (tudi gledalci nacionalke) vse to gleda, se seveda ni treba čuditi, da je čedalje več takih, ki volitve in politike ignorirajo.
Da politike resnično delajo zgolj zase, za tiste, ki so jim omogočili, da se politiko lahko gredo, jim je pa eno manjšo figo mar, je zgovoren primer zdaj že nekdanjega predsednika parlamenta Milana Brgleza, pardon, dr. Milana Brgleza, ki je to funkcijo opravljal kot član SMC in bil na tej listi tudi izvoljen za poslanca. A je kmalu obvestil poslansko skupino SMC, da iz nje izstopa. Ko bodo formalni postopki končani, bo prestopil v poslansko skupino SD, je dejal. »To je plod tehtnega razmisleka in spoznanja, da lahko skupaj naredimo več dobrega za državo in državljane, da delimo številne vrednote in stališča,« je povedal Brglez. V obrazložitvi, zakaj je zamenjal barve oziroma poslansko skupino, je navrgel še, da »imam to socialno občutljivost in želim na tem področju narediti več, skupaj lahko naredimo več«.
Dr. Milan Brglez FOTO: Uroš Hočevar
Pa kaj še. Več dobrega za državo in državljane? Pa kakšna socialna občutljivost neki?! Stranko SMC, na kateri je bil sicer izbran za poslanca DZ, je zapustil zato, ker ni bilo ugodeno njegovim željam … pač v slogu muhastega otroka, ko mu ne dovoliš vsega, kar si on zamisli. Da spomnimo: Brglezova pot s SMC se je razšla 26. junija, ko ga je izvršni odbor stranke izključil. In takrat je na dolgo in široko razlagal in opozarjal, da postopka niso izpeljali v skladu s pravili, in se pritožil na sklep izvršnega odbora o njegovi izključitvi, o katerem v SMC še niso odločili, so pojasnili za STA.
Način, kako so ga vrgli iz stranke, ga je zmotil. Češ da ni bilo vse po pravilih. Pa poglejmo na primeru nekoga, ki je njega volil, kako se je on sam držal pravil: jaz kot volivec sem volil Brgleza zato, ker mu zaupam; in listo, stranko, na kateri je kandidiral ... nato taisti politik B. prestopi drugam, česar jaz kot volivec NE maram, in če bi taisti politik B. kandidiral na tej listi ali za to stranko, ga nikakor ne bi volil. In takih ter podobnih primerov je bilo in je še veliko.
Zato se mi vse skupaj zdi nategovanje ljudi, da te kap. Prav na tem primeru je vidno, da gre politikom predvsem za zadovoljevanje in samopreskrbo po načelu – ostati blizu korita. Nikakor pa ne delovati v dobro državljanov.
Le kako, mi roji po glavi, če takoj, ko je nekdo izvoljen v parlament, izigra in nategne volivce, ki so ga izvolili. In kaj bo ostalo? Politiki bodo volili sami sebe, volivcev pa bo na volitvah vse manj. Ali bo tako najboljše, ne želim razmišljati. Se pa bojim, da z načinom, s katerim nas »razveseljujejo« izbranci, od črnega scenarija res nismo daleč.
