NA OKO
Kolumna Miše Terček: Skrita kamera kot grozljivka
Pri nas smo imeli Mita Trefalta in Francija Keka, ki bi ju lahko okategorizirali kot klasika, a skrita kamera se na naših tleh od devetdesetih let nikoli ni razvila.
Odpri galerijo
Rojstvo Nezemljana na skriti kameri FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Klasična skrita kamera je na televiziji že zelo preživet format, ki je obstal nekje v začetku devetdesetih. A ker je element presenečanja, ko nekoga nevede spraviš v situacijo, ki ni resnična, za gledalce še vedno zanimiv (saj ga je mogoče izpeljati na tisoč in en način), si televizijske (pa tudi internetne) hiše vedno znova izmišljujejo nove koncepte, kako skrito kamero posodobiti in jo vkomponirati v modernejše oblike resničnostnih oddaj. Preporod skrite kamere je z unikatnim pristopom začel Ashton Kutcher s serijo oddaj Punk'd, ki jih je leta 2003 začel predvajati MTV. Tam je zvezdnik druge zvezdnike spravljal v neprijetne in nenavadne situacije ter tik preden so jim popustili živci, razkril, da gre pravzaprav za potegavščino. Produkcijsko in proračunsko je bila oddaja zastavljena na dokaj visoki ravni, zaradi visoke gledanosti in prepoznavnosti pa je pritegnila pozornost oglaševalcev, tako da so v naslednjih letih kakovost in nore ideje zgolj stopnjevali. Punk'd je navdihoval številne sorodne sodobne skrite kamere, ki jih je nato po televizijah znova kar mrgolelo.
Pri nas smo imeli Mita Trefalta in Francija Keka, ki bi ju lahko okategorizirali kot klasika, a skrita kamera se na naših tleh od devetdesetih let (in nekaj poznejših medlih poizkusih) nikoli ni razvila naprej in jo je pričakovano povozil čas. A s tujimi formati oddaj, ki so bili že svetlobna leta naprej (in z dostopnostjo kabelskih, satelitskih in spletnih programov), je bilo za slovenske televizije v neki točki težko tekmovati. In tako je tudi danes.
Netflix je v teh tednih startal novo posebno skrito kamero, ki že žanje milijonske oglede in se pojavlja kot tema debate na časopisnih straneh. Ime oddaje je Prank Encounters, ustvarjalci resničnostne serije pa so se zadeve lotili še malo drugače. Oddajo vodi (oziroma se skriva v reportažnem kombiju) sedemnajstletni Gaten Matarazzo, igralec in zvezdnik izjemno priljubljene TV-serije Stranger Things. Koncept pa je sledeč – popolna neznanca sta prepričana, da začenjata prvi dan v novi službi, a stvari se kmalu prevesijo v pravo situacijsko nočno moro, saj ne vesta, da je dogajanje okoli njiju zrežirano in da so vsi vpleteni zgolj igralci. Da oddajo vodi prav Gaten iz ZF-serije Stranger Things, ni naključje, saj ima Prank Encounters »nadnaravno« noto, zgodbe, ki jih uprizarjajo, namreč obravnavajo tematike, ki so na meji verjetnega – od Nezemljanov in duhov do hodečih in govorečih plišastih igrač ter obsedenih ljudi. Po vsej verjetnosti nastopajoče izbirajo po principu, da so nagnjeni k temu, da verjamejo v različne teorije zarote in »nadnaravne« pojave, zato da lahko na kameri posnamejo pristne reakcije, šok in paniko. O tem, ali je prav, da se izkorišča ljudi, ki mislijo, da so začeli prvi dan službe (torej prekarce, mlade ljudi, ki iščejo delo), bi lahko diskutirali, vendar je to najbrž tema za drugo rubriko.
Izrazi groze na obrazih nastopajočih, ki se znajdejo v družbi morilskih plišastih medvedkov ali so v operacijski sobi priča rojstvu Nezemljana, so namenjeni zabavi masam gledalcev in temu, da se sprašujejo, kako bi v enaki situaciji reagirali sami. Če odmislimo krutost potegavščine prestrašenih ljudi, zasnova oddaje ni slaba, tudi izvedbeno je na visoki ravni (kakor smo pri Netflixu tudi vajeni), piko na i pa doda zvezdnik serije Stranger Things, ki ga nato, ko se razkrije, nastopajoči tudi prepoznajo.
Če smo popolnoma pošteni, lahko sicer povemo, da ne gre za povsem originalno idejo, saj smo lahko nekaj podobnega pred časom gledali v oddaji Scare Tactics na programu Sci-Fi, le da je bil koncept zastavljen tako, da so nič hudega slutečemu nastopajočemu vse skupaj podtaknili tisti, ki so ga poznali – in v zgodbi tudi sodelovali. Tudi žanrsko so Scare Tactics (oddajo je v prvi sezoni vodila beverlyhillsica Shannen Doherty) opredelili kot humoristično grozljivko, seveda znotraj resničnostnega žanra skrite kamere. In tako kot pri Prank Encounters so pri Scare Tactics ponujali preverjene »nadnaravne« zgodbe, kot so ugrabitev Nezemljanov, napad jetija in morilske igrače. Zimzelene zgodbe iz znanih srhljivk ljudi pač vedno znova prestrašijo, saj so zaradi pop kulture prepričljiva referenca in so vtisnjene v našo podzavest.
A ne glede na vse Prank Encounters v prvi sezoni ponuja šop zanimivih epizod in leta 2019 na novo piše zgodbo skrite kamere na televiziji. Vprašanje pa je, ali se lahko ta TV-žanr sploh še razvija. Glede na to, da smo se podobno spraševali v devetdesetih ter smo bili prepričani, da se ne more, danes pa je ponovno hit, je morda bolje, da se vnovič pustimo presenetiti.
Pri nas smo imeli Mita Trefalta in Francija Keka, ki bi ju lahko okategorizirali kot klasika, a skrita kamera se na naših tleh od devetdesetih let (in nekaj poznejših medlih poizkusih) nikoli ni razvila naprej in jo je pričakovano povozil čas. A s tujimi formati oddaj, ki so bili že svetlobna leta naprej (in z dostopnostjo kabelskih, satelitskih in spletnih programov), je bilo za slovenske televizije v neki točki težko tekmovati. In tako je tudi danes.
Netflix je v teh tednih startal novo posebno skrito kamero, ki že žanje milijonske oglede in se pojavlja kot tema debate na časopisnih straneh. Ime oddaje je Prank Encounters, ustvarjalci resničnostne serije pa so se zadeve lotili še malo drugače. Oddajo vodi (oziroma se skriva v reportažnem kombiju) sedemnajstletni Gaten Matarazzo, igralec in zvezdnik izjemno priljubljene TV-serije Stranger Things. Koncept pa je sledeč – popolna neznanca sta prepričana, da začenjata prvi dan v novi službi, a stvari se kmalu prevesijo v pravo situacijsko nočno moro, saj ne vesta, da je dogajanje okoli njiju zrežirano in da so vsi vpleteni zgolj igralci. Da oddajo vodi prav Gaten iz ZF-serije Stranger Things, ni naključje, saj ima Prank Encounters »nadnaravno« noto, zgodbe, ki jih uprizarjajo, namreč obravnavajo tematike, ki so na meji verjetnega – od Nezemljanov in duhov do hodečih in govorečih plišastih igrač ter obsedenih ljudi. Po vsej verjetnosti nastopajoče izbirajo po principu, da so nagnjeni k temu, da verjamejo v različne teorije zarote in »nadnaravne« pojave, zato da lahko na kameri posnamejo pristne reakcije, šok in paniko. O tem, ali je prav, da se izkorišča ljudi, ki mislijo, da so začeli prvi dan službe (torej prekarce, mlade ljudi, ki iščejo delo), bi lahko diskutirali, vendar je to najbrž tema za drugo rubriko.
Izrazi groze na obrazih nastopajočih, ki se znajdejo v družbi morilskih plišastih medvedkov ali so v operacijski sobi priča rojstvu Nezemljana, so namenjeni zabavi masam gledalcev in temu, da se sprašujejo, kako bi v enaki situaciji reagirali sami. Če odmislimo krutost potegavščine prestrašenih ljudi, zasnova oddaje ni slaba, tudi izvedbeno je na visoki ravni (kakor smo pri Netflixu tudi vajeni), piko na i pa doda zvezdnik serije Stranger Things, ki ga nato, ko se razkrije, nastopajoči tudi prepoznajo.
Če smo popolnoma pošteni, lahko sicer povemo, da ne gre za povsem originalno idejo, saj smo lahko nekaj podobnega pred časom gledali v oddaji Scare Tactics na programu Sci-Fi, le da je bil koncept zastavljen tako, da so nič hudega slutečemu nastopajočemu vse skupaj podtaknili tisti, ki so ga poznali – in v zgodbi tudi sodelovali. Tudi žanrsko so Scare Tactics (oddajo je v prvi sezoni vodila beverlyhillsica Shannen Doherty) opredelili kot humoristično grozljivko, seveda znotraj resničnostnega žanra skrite kamere. In tako kot pri Prank Encounters so pri Scare Tactics ponujali preverjene »nadnaravne« zgodbe, kot so ugrabitev Nezemljanov, napad jetija in morilske igrače. Zimzelene zgodbe iz znanih srhljivk ljudi pač vedno znova prestrašijo, saj so zaradi pop kulture prepričljiva referenca in so vtisnjene v našo podzavest.
A ne glede na vse Prank Encounters v prvi sezoni ponuja šop zanimivih epizod in leta 2019 na novo piše zgodbo skrite kamere na televiziji. Vprašanje pa je, ali se lahko ta TV-žanr sploh še razvija. Glede na to, da smo se podobno spraševali v devetdesetih ter smo bili prepričani, da se ne more, danes pa je ponovno hit, je morda bolje, da se vnovič pustimo presenetiti.
