Objavljeno 21. oktober 2019 22.25 | Posodobljeno 21. oktober 2019 22.25

Kolumna Mihe Šimnovca: Statusi za športne upe

Ključne besede: komentar

Če se sin ne bi ukvarjal s športom, bi verjetno – tako kot lepo število njegovih vrstnikov – večino (prostega) časa preživel v virtualnem svetu.

Svoja otroka sem že kmalu usmeril v šport. Nič čudnega, ko pa sem se že zelo zgodaj navdušil nad njim in mi je nato tako prirasel k srcu, da si življenja ne znam več predstavljati brez njega. Navsezadnje mi že debelih 22 let posredno daje tudi kruh, tako dolgo že namreč pišem o njem.

A po drugi strani bi ju moral – če dobro premislim – ravno zato, ker sem kot dolgoletni športni novinar precej dobro seznanjen z razmerami v slovenskem športu, držati stran od njega. V naših društvih, klubih in zvezah namreč kljub številnim uspehom še zdaleč ni vse rožnato, kot se trudijo mnogi prikazati, vendar pa to ni tema moje tokratne kolumne. O tem se bom razpisal kdaj drugič.

Naj se vrnem k svojima otrokoma; hčerka je hitro opustila treninge, potem ko je spoznala, da so njene prednosti na povsem drugih področjih, za katere ima zares razkošen talent. Na to, da bi jo – kakor to nemalokrat počnejo starši – še naprej silil v šport, niti pomislil nisem. Kakor tudi od sina nikoli nisem zahteval, da mora iti na trening, če mu kdaj ni bilo do njega. Tako ali tako bi takšne dneve v dosedanjih petih letih preštel na prste ene roke.

V treningu in družbi pač uživa. Ker mu gre dobro od rok oziroma nog, je tudi njegova motivacija na visoki ravni, jaz pa sem zadovoljen, ker je veliko na svežem zraku ter vsaj v času vadbe in tekem stran od prenosnega telefona, računalnika ali tablice. Če se ne bi ukvarjal s športom, bi verjetno – tako kot lepo število njegovih vrstnikov – večino (prostega) časa preživel v virtualnem svetu.

Kot ponosni oče mu stojim ob strani in ga podpiram po najboljših močeh, zahtevam pa, da sproti opravlja šolske obveznosti. Šola je pač na prvem mestu. Ker vidim, kako se – kadar zaradi treninga manjka v šoli – muči s prepisovanjem snovi in z opravljanjem domačih nalog, smo doma zelo hvaležni, da ima status perspektivnega športnika, s katerim lahko opravičuje izostanke od pouka in se dogovarja za datum preverjanja znanja.

Toda medtem so odgovorni spremenili postopek pridobivanja statusa, saj mora po novem vse podatke, pomembne za izdajo odločbe, priskrbeti uradna oseba v šoli. Težava je v tem, ker podatki na spletni strani Olimpijskega komiteja Slovenije niso ažurirani. Kar seveda vse skupaj precej zaplete, učitelji(ce) pa medtem že veselo sprašujejo. Tisti oziroma tiste brez kančka občutka tudi športne upe, ki po nepotrebnem še čakajo, da dobijo zasluženi status …
Deli s prijatelji