NA KOŽO
Kolumna Mateja Lahovnika: Vihar v kozarcu vode
Poslanci si s predčasnimi volitvami ne bodo rezali udobne veje, na kateri sedijo.
Odpri galerijo
Odhod Levice iz koalicije za vlado Marjana Šarca ni noben resnejši pretres. Navsezadnje je ta stranka vseskozi delovala kot politična dvoživka z eno nogo v koaliciji, z drugo pa v opoziciji. Zato so politični analitiki in mediji v želji, da bi javnosti pojasnili politični status te stranke, pogosto uporabljali bizarne pojme, kot sta nadkoalicijska stranka ali pogodbena opozicija, kar je samo po sebi protislovno.
Vladne stranke imajo v parlamentu dovolj glasov, da pripeljejo mandat do konca tudi brez skrajne levice. Strah pred predčasnimi volitvami je najtrdnejše zagotovilo, da bo vlada zdržala, saj si nobena vladna stranka, razen LMŠ, ne upa na predčasne volitve. Javnomnenjske raziskave namreč kažejo, da dve stranki, SAB in SMC, sploh ne bi prišli v parlament, v velikih težavah pa bi bil tudi Desus. Zato je spor med vlado in Levico bolj medijski vihar v kozarcu vode kot kar koli drugega. Šarec ima v hladni rezervi še opozicijsko SNS, ki vskoči kot rezervno kolo pri projektih, kjer je treba. Zadnji takšen primer je bil proračun. Ne smemo zanemariti niti obeh predstavnikov manjšin, ki praviloma podpirata projekte vlade. V našem političnem sistemu lahko vlada pade tako, da parlament izvoli novega mandatarja, za kar je potrebnih 46 glasov, ki jih trenutno ni. Tudi za zamenjavo posameznega ministra z interpelacijo je potrebna večina vseh poslancev in ne le tistih, ki so prisotni na glasovanju, zato ni pričakovati, da bodo ministri serijsko padali. Ni pa izključeno, da bo kakšna interpelacija ob aferah nekaterih ministrov, ki smo jim priča v zadnjem času, tudi uspela. Položaj vlade bi lahko zapletlo le ohlajanje gospodarstva, ker bi se vladne stranke, ob manjši rasti proračunskih prihodkov, težje uskladile glede delitve proračunske pogače.
Vse dokler pa bo gospodarska rast med dvema in tremi odstotki in dokler se večini vladnih strank ne bo splačalo na volitve, predčasnih volitev ne bo. Po izkušnjah se na vsakih volitvah zamenja vsaj tretjina poslancev, zato večina ni navdušena, da bi s predčasnimi volitvami rezali udobno vejo, na kateri sedijo.
Vladne stranke imajo v parlamentu dovolj glasov, da pripeljejo mandat do konca tudi brez skrajne levice. Strah pred predčasnimi volitvami je najtrdnejše zagotovilo, da bo vlada zdržala, saj si nobena vladna stranka, razen LMŠ, ne upa na predčasne volitve. Javnomnenjske raziskave namreč kažejo, da dve stranki, SAB in SMC, sploh ne bi prišli v parlament, v velikih težavah pa bi bil tudi Desus. Zato je spor med vlado in Levico bolj medijski vihar v kozarcu vode kot kar koli drugega. Šarec ima v hladni rezervi še opozicijsko SNS, ki vskoči kot rezervno kolo pri projektih, kjer je treba. Zadnji takšen primer je bil proračun. Ne smemo zanemariti niti obeh predstavnikov manjšin, ki praviloma podpirata projekte vlade. V našem političnem sistemu lahko vlada pade tako, da parlament izvoli novega mandatarja, za kar je potrebnih 46 glasov, ki jih trenutno ni. Tudi za zamenjavo posameznega ministra z interpelacijo je potrebna večina vseh poslancev in ne le tistih, ki so prisotni na glasovanju, zato ni pričakovati, da bodo ministri serijsko padali. Ni pa izključeno, da bo kakšna interpelacija ob aferah nekaterih ministrov, ki smo jim priča v zadnjem času, tudi uspela. Položaj vlade bi lahko zapletlo le ohlajanje gospodarstva, ker bi se vladne stranke, ob manjši rasti proračunskih prihodkov, težje uskladile glede delitve proračunske pogače.
Vse dokler pa bo gospodarska rast med dvema in tremi odstotki in dokler se večini vladnih strank ne bo splačalo na volitve, predčasnih volitev ne bo. Po izkušnjah se na vsakih volitvah zamenja vsaj tretjina poslancev, zato večina ni navdušena, da bi s predčasnimi volitvami rezali udobno vejo, na kateri sedijo.
