NA EKS
Kolumna Mateja Fisherja: Bedak Jurček
V Murski Soboti se že več kot petinšestdeset let nategujemo, kdo je odgovoren, da so leta 1954 porušili sinagogo.
Odpri galerijo
Odločba je dostopna v arhivu, in od tu naprej ni dilem.
Lokalna politika je za marsikoga vrh njegove osebne kariere. Marsikdo, ki živi tisto, kot ga nekateri imenujejo, idiotsko življenje in se večino časa ukvarja sam s seboj, dobi v nekem trenutku občutek in željo, da bi moral narediti nekaj za širšo skupnost. Lokalni parlamenti so tipičen primer, ko si nekdo, ki ima občutek, da lahko njegovo znanje koristi širši skupnosti, nadene krono lokalnega parlamentarca.
Nekaterim se ambicije izjalovijo, nekaterim pa veriga naključij omogoči, da se prebijejo v hram odločanja v skupnosti. Res je, da imamo v Sloveniji veliko, mogoče celo preveč občin. Vsekakor preveč glede na kritično maso intelekta, etike in morale, ki je potrebna za upravljanje. Administrativno gledano bi lahko imeli teh uprav še več, vendar se že sedaj kažejo razpoke v proračunih, predvsem takrat, ko mora neka lokalna skupnost zagristi v večji finančni kolač in zgraditi nekaj, kar na kratek rok ne prinaša toliko zaželenih facebook in instagram političnih točk.
Še večja inflacija je na področju duhovnega vizionarstva. Videti dva koraka naprej je tisto, kjer pade ta množica lokalnih uprav. Kritično gledano res ne moremo pričakovati, da bi imeli toliko po domače povedano pametnih ljudi, kot je prostora v vseh občinskih parlamentih v Slovenji. Zaradi tega se najde prostor tudi za bedake. A tudi to so predstavniki ljudstva, tudi bedaki so statistično gledano odsev družbe in tudi oni predstavljajo segment družbe, ki živi v naših krajih.
Zakaj bedaki ne bi imeli svojih predstavnikov v izvršni ali kateri koli drugi veji oblasti. Pozicija bedaka, realnega ali namišljenega, je lahko tudi hvaležna, tako zanj osebno kot za tiste, ki jih predstavlja. Marsikateremu bedaku se godi zelo dobro, enako kot sinu starega graščaka Jurčku iz pravljice z naslovom Bedak Jurček znamenitega pravljičarja Hansa Christiana Andersena. Nekaterim je logično razmišljanje tuje in proti temu še ni zdravila.
Lokalni parlamenti se ukvarjajo s komunalnimi problemi in ni nujno, da so tisti, ki so vpleteni v proces odločanja, vrhunski eksperti. Če si bedak in ne ekspert za področje, o katerem odločaš, ko dviguješ roko – kot opica v živalskem vrtu, ko vidi bombone kiki –, še ne pomeni, da te to početje odvezuje odgovornosti. Lokalni parlamentarci s svojimi odločitvami pač spreminjajo tudi podobo lokalne skupnosti, odločajo o usodah lokalnih organizacij, zavodov in, skratka, vplivajo na življenje posameznikov in skupnosti.
V Murski Soboti se že več kot petinšestdeset let nategujemo, kdo je odgovoren, da so leta 1954 porušili sinagogo. Z rušenjem naj bi nastala nepopravljiva škoda na kulturni dediščini mesta, skrunitev duhovnega zemljevida in sramota v širšem, tudi evropskem okolju, kamor so soboški in prekmurski Judje pripadali. Tja od Eisenstadta, Šoprona, Varaždina do Zagreba. Vendar je zadeva dokaj enostavna. Pogledati je mogoče dokument, ki ga je podpisal Velnar Jožef.
»Ljudski odbor mestne občine Murska Sobota po sklepu na redni seji dne 25. marca 1954 odloča: Gradbeni objekt »izraelitska sinagoga« na Lendavski ulici se poruši vsled postavitve stanovanjskega bloka na tem stavbišču. Dela v zvezi s porušitvijo bo izvršilo Splošno gradbeno podjetje v Murski Soboti. S porušitvijo se prične 21. aprila 1954 in jo je potrebno končati do roka, ki je naveden v pogodbi … Smrt fašizmu – svoboda narodu … Predsednik LO MO Velnar Jožef.«
Odločba je dostopna v arhivu, in od tukaj naprej ni dilem. Točno se ve, kdo je bil bedak Jurček, ki je naročil porušitev sinagoge. Res je, da jim je uspelo konkretni zapisnik seje nekako skriti, vendar je znano, da so bili od odbornikov ali soboških lokalnih parlamentarcev, ki so takrat odločali, proti porušitvi zgolj trije. Zakonski par in en kmet iz Veščice.
Po pregledu sestave tedanjega soboškega parlamenta bi bila to lahko zakonca Jože in Marija Vild in kmet Krančič Geza iz Veščice. To je to. To so osebe, ki jim je uspelo ohraniti hrbtenico ne glede na splošne politične razmere. To je vzorec, po katerem lahko presojamo delo lokalnih odbornikov tudi v prihodnje. Sami se odločajo, ali bodo igrali vlogo bedaka Jurčka ali se postavili kot posamezniki z lastno hrbtenico, kot oseba z imenom in priimkom. Na njihova dejanja bodo tako ponosni ali se jih sramovali tudi njihovi potomci. Odločitev in odgovornost je pač njihova. In tudi to je prednost lokalnega okolja, kjer se vsi poznajo.
Odločba je dostopna v arhivu, in od tu naprej ni dilem.
Nekaterim se ambicije izjalovijo, nekaterim pa veriga naključij omogoči, da se prebijejo v hram odločanja v skupnosti. Res je, da imamo v Sloveniji veliko, mogoče celo preveč občin. Vsekakor preveč glede na kritično maso intelekta, etike in morale, ki je potrebna za upravljanje. Administrativno gledano bi lahko imeli teh uprav še več, vendar se že sedaj kažejo razpoke v proračunih, predvsem takrat, ko mora neka lokalna skupnost zagristi v večji finančni kolač in zgraditi nekaj, kar na kratek rok ne prinaša toliko zaželenih facebook in instagram političnih točk.
Še večja inflacija je na področju duhovnega vizionarstva. Videti dva koraka naprej je tisto, kjer pade ta množica lokalnih uprav. Kritično gledano res ne moremo pričakovati, da bi imeli toliko po domače povedano pametnih ljudi, kot je prostora v vseh občinskih parlamentih v Slovenji. Zaradi tega se najde prostor tudi za bedake. A tudi to so predstavniki ljudstva, tudi bedaki so statistično gledano odsev družbe in tudi oni predstavljajo segment družbe, ki živi v naših krajih.
Zakaj bedaki ne bi imeli svojih predstavnikov v izvršni ali kateri koli drugi veji oblasti. Pozicija bedaka, realnega ali namišljenega, je lahko tudi hvaležna, tako zanj osebno kot za tiste, ki jih predstavlja. Marsikateremu bedaku se godi zelo dobro, enako kot sinu starega graščaka Jurčku iz pravljice z naslovom Bedak Jurček znamenitega pravljičarja Hansa Christiana Andersena. Nekaterim je logično razmišljanje tuje in proti temu še ni zdravila.
Lokalni parlamenti se ukvarjajo s komunalnimi problemi in ni nujno, da so tisti, ki so vpleteni v proces odločanja, vrhunski eksperti. Če si bedak in ne ekspert za področje, o katerem odločaš, ko dviguješ roko – kot opica v živalskem vrtu, ko vidi bombone kiki –, še ne pomeni, da te to početje odvezuje odgovornosti. Lokalni parlamentarci s svojimi odločitvami pač spreminjajo tudi podobo lokalne skupnosti, odločajo o usodah lokalnih organizacij, zavodov in, skratka, vplivajo na življenje posameznikov in skupnosti.
V Murski Soboti se že več kot petinšestdeset let nategujemo, kdo je odgovoren, da so leta 1954 porušili sinagogo.
V Murski Soboti se že več kot petinšestdeset let nategujemo, kdo je odgovoren, da so leta 1954 porušili sinagogo. Z rušenjem naj bi nastala nepopravljiva škoda na kulturni dediščini mesta, skrunitev duhovnega zemljevida in sramota v širšem, tudi evropskem okolju, kamor so soboški in prekmurski Judje pripadali. Tja od Eisenstadta, Šoprona, Varaždina do Zagreba. Vendar je zadeva dokaj enostavna. Pogledati je mogoče dokument, ki ga je podpisal Velnar Jožef.
»Ljudski odbor mestne občine Murska Sobota po sklepu na redni seji dne 25. marca 1954 odloča: Gradbeni objekt »izraelitska sinagoga« na Lendavski ulici se poruši vsled postavitve stanovanjskega bloka na tem stavbišču. Dela v zvezi s porušitvijo bo izvršilo Splošno gradbeno podjetje v Murski Soboti. S porušitvijo se prične 21. aprila 1954 in jo je potrebno končati do roka, ki je naveden v pogodbi … Smrt fašizmu – svoboda narodu … Predsednik LO MO Velnar Jožef.«
Odločba je dostopna v arhivu, in od tukaj naprej ni dilem. Točno se ve, kdo je bil bedak Jurček, ki je naročil porušitev sinagoge. Res je, da jim je uspelo konkretni zapisnik seje nekako skriti, vendar je znano, da so bili od odbornikov ali soboških lokalnih parlamentarcev, ki so takrat odločali, proti porušitvi zgolj trije. Zakonski par in en kmet iz Veščice.
Na kraju judovske sinagoge je zrasel stanovanjski blok.
Po pregledu sestave tedanjega soboškega parlamenta bi bila to lahko zakonca Jože in Marija Vild in kmet Krančič Geza iz Veščice. To je to. To so osebe, ki jim je uspelo ohraniti hrbtenico ne glede na splošne politične razmere. To je vzorec, po katerem lahko presojamo delo lokalnih odbornikov tudi v prihodnje. Sami se odločajo, ali bodo igrali vlogo bedaka Jurčka ali se postavili kot posamezniki z lastno hrbtenico, kot oseba z imenom in priimkom. Na njihova dejanja bodo tako ponosni ali se jih sramovali tudi njihovi potomci. Odločitev in odgovornost je pač njihova. In tudi to je prednost lokalnega okolja, kjer se vsi poznajo.
