Novice
NA EKS
Objavljeno 14. september 2018 15.28 | Posodobljeno 14. september 2018 15.28

Kolumna Mateja Fišerja: Prekmurje pleše in balina

Ključne besede: komentar
Ljudi je zelo težko spremeniti, proces je dolgotrajen, še posebno če imajo zgodovinsko travmo.
Pomurje pleše bolje kot vsi drugi. FOTO: Pixabay
Soboški upokojenci so dobili novo balinišče. Bolje povedano prenovljeno. To balinišče, ki od nekdaj stoji pri domu upokojencev, sem dolga leta gledal z balkona, ko smo še živeli v tistem delu mesta. Dom upokojencev je bil od nekdaj center dobrega počutja za marsikoga, ne zgolj za tiste, ki so zaključili svojo delovno dobo.

Spomnim se ekipe srednješolcev, ki so se včlanili v društvo bodočih upokojencev, ali kako se je že temu reklo, in tako dobili licenco za vstop v interni upokojenski bife, ki je imel daleč najcenejšo pijačo v mestu. Verjetno celo cenejšo kot sloviti bife v Državnem zboru v Ljubljani. Z veseljem so hodili tja in se družili.

Balinišče pri domu upokojencev in tisto v slovitem malem parku, ki je od nekdaj veljal za skrivališče vseh, ki so imeli dikline v tistem delu mesta, sta edini v mestu. Redko kdaj se spomnimo na balinanje. To je zelo zapostavljena dejavnost, ampak v srcu ljudi pozitivna. Poleg minigolfa nam obudi spomine na dopust, morje in zvok škržatov iz sence iglastih dreves. Na zlata leta sindikata in terasa bandov, skratka, ko se spomnimo na balinanje, gredo z nami same pozitivne emocije.
image
Balinanje je zelo zapostavljena dejavnost. FOTO: Guliver/Getty Images

Enako je s plesom. Pomurje pleše bolje kot vsi drugi. Sloviti Beltinski folklorni festival je letos praznoval svojo 48. izvedbo. Kapo dol, lahko rečemo. Gre za eno redkih prireditev, ki so preživele. Preživela je zaradi ljudi, ljudi, ki živijo z njo in živijo za njo. Na »markarston« je pač tako, ko se rodiš, se odločiš, »al boš goslal al boš plesau, spejvlejo pa tak al tak si«. Ples in muzika sta tam doma. Zaradi tega festival preživi. V Beltincih je plesal ves svet in Beltinčani so preplesali ves svet.
image
Pomurje pleše bolje kot vsi drugi. FOTO: Pixabay

Gre za tradicijo, za kulturo, ki jim je položena v zibelko, ki teče po njihovih žilah. Ko vidite nervoznega ali žalostnega Beltinčarja, je zdravilo samo eno. Muziko mu dajte in takoj postane drugi človek. Tudi drugim to zdravilo pomaga, vendar preredko posegamo po njem.

Plesna šola Zeko je v zadnjih letih naredila izjemen korak k usmerjanju mladih v pozitivno smer. Moderni tekmovalni plesi so tisto, kar jih uvršča v slovenski vrh, poleg tega pobirajo najžlahtnejša odličja na tekmovanjih po vsej Evropi. Gre tako za profesionalce kot tudi rekreativce, za gibanje in več od tega. Mladini omogočajo, da odvečno energijo usmeri v pravo smer, starejšim pa, da obdržijo dnevno kondicijo.

Gimnazija v Murski Soboti je prava zibelka sodobnega plesa. Ne zgolj na regionalni ravni, ampak na nacionalni in širše. Matjaž Farič, ki je prve plesne skupine ustanavljal že v svojih osnovnošolskih časih, je z gimnazijsko ekipo že sredi osemdesetih postal pomemben plesalec in koreograf v prejšnji državi.

Fronta, festival sodobnega plesa, ki se je odvil pred dobrim tednom, je tokrat že trinajstič prinesla prerez izjemno kakovostne svetovne plesne produkcije v naš mali kraj. Fronta, ki poteka pod Faričevo umetniško taktirko, vsak konec avgusta ples še enkrat postavi med najpomembnejše dogodke v mestu.

Ne govorimo o množični prireditvi niti tovrstnega festivala ne želimo primerjati z različnimi turbofolk veselicami, ki potekajo v bližnjih krajih, ampak gre za kakovostno prireditev, ki jo lahko postavimo ob bok kateremu koli plesnemu festivalu v Evropi.

Tokrat sta festival odprla avtorja, ki sta teden pred tem v reviji Tanz prejela nagrado za najobetavnejša avtorja sodobnega plesa na svetu. Fronta vedno predstavi zmes uveljavljenih avtorjev in daje priložnost mladim, prihajajočim avtorjem, obenem pa se vsako leto nasloni še na meje sodobnega plesa z dodatnimi delavnicami, pogovori in projekcijami.
Ljudi je zelo težko spremeniti, proces je dolgotrajen, še posebno če imajo zgodovinsko travmo.

Zelo zanimiv festival živi z vsemi prednostmi in pomanjkljivostmi majhnega kraja, ki ni v centru države, vendar daje celotni regiji neizbrisljiv pečat in odpira horizont obiskovalcem. Ljudi je zelo težko spremeniti, proces je dolgotrajen, še posebno če imajo zgodovinsko travmo. Kot vidimo v današnji vzhodni Nemčiji, ko prihajajo na dan posledice travm tako nacistične kot tudi komunistične preteklosti in ljudje začnejo iskati svojo identiteto v nepravih smereh.

Enako se je zgodilo na našem pragu, kjer se nekateri počutijo poklicane braniti zemljo na svoj način. Prav zaradi tega so vse dolgoročne aktivnosti v lokalnem okolju, ki nosijo pozitivno sporočilo, izjemnega pomena tako za razvoj mladih kot tudi okolja samega. Zaradi tega je bolj pomembno plesati in balinati, se ob tem prijetno počutiti in tako postati boljši človek, kot iskati sovražnika v bližnjem gozdu.
Deli s prijatelji