Kolumna Mateja Fišerja: Parada ponosa

Novi primitivizem se je imenovalo gibanje, ki je v osemdesetih preizkušalo meje tolerantnosti družbe in sistema. Sarajevska skupina Zabranjeno pušenje je bila zastavonoša tega gibanja in prav Sarajevo je kot balkanski Jeruzalem bilo gnezdo, iz katerega so prihajali. V bistvu je vsaka republika v tedanjem času imela neko svoje gibanje, ki je testiralo meje primernega in sprejemljivega.


Šlo je za neke vrste korektivni kanal družbe, neke vrste ventil na ekonom loncu, ki je žvižgal, ko je bilo v loncu prevroče. Energija, ki se je kopičila med ljudmi, predvsem mladimi in intelektualci, je bila potem spuščena skozi ventil, dokler ni vrglo tudi pokrova z lonca. Šlo je pač za znanega sovražnika, proti kateremu je bil usmerjen daljnogled.

Res je, da je bil v veliko primerih ta znani sovražnik in boj proti njemu edino, kar so imeli njegovi nasprotniki. Tukaj je vidno, da so nekateri tako imenovani nasprotniki zgolj jahali val populizma in sami kot taki niso imeli nič za povedati, razen tega, da so proti. Prav ta namišljeni upor se je kasneje v devetdesetih in mogoče še bolj po tem izkazal kot blef, saj posameznikom ni šlo za izboljšanje sistema, ampak zgolj za lastno afirmacijo v danih razmerah.

Tako so bili nekateri v osemdesetih disidenti, v devetdesetih generali in poveljniki, desetletje po tem pa podjetniki ali dilerji. Odvisno pač od geografije, kje so se v danem trenutku znašli. Ko govorimo o kreativni gibanjih, pa ne govorimo o tem. Novi primitivizem, punk, NSK, novi val in druga tudi literarna gibanja so bila v prvi vrsti koncentracija kreativne in intelektualne energije. Brez špekulacije in brez kalkulacije. Brez teh gibanj in te ustvarjalne energije in sodelovanja medijev, kot sokreatorjev teh gibanj, bi bilo življenje ljudi veliko bolj idiotsko in neangažirano.

Ljudje v tem prostoru so še vedno navajeni, da jih vedno kdo malo na suho. Zelo redko se postavijo nasproti, ker se še vedno bojijo tiste Gubčeve krone, pa se raje držijo Krleževe iz Kerempuha: »Nigdar ni tak bilo, da ni nekak bilo, pak ni vezda ne bu, da nam nekak ne bu.« Rabijo nekoga, da jih malo pedalira, ker kaj se zgodi, ko jih prepustiš samim sebi, smo videli v devetdesetih in kasneje. Lahko se stepejo oziroma, lepše povedano med seboj pokoljejo ali pa si začnejo med seboj krasti.

Priložnost in jaz je generator igre, nikoli mi in širša slika, ki bi mogoče bila bolj barvita. Na Dunaju se je minule dni odvil šestindvajseti Life Ball. Kot pravijo organizatorji, zadnji. Format se je po toliko letih izpel, vendar poslanstvo ostaja naprej. Geryju Keszlerju, motorju in ustanovitelju slovitega Life Balla, je uspelo mesto slovitih balov postaviti na svetovni zemljevid prav z idejo o neki odgovornosti, o širši sliki, ki naj bi jo gledal svet, in ne videl zgolj mene in priložnosti.

Gre za organizacijo, ki s svojimi aktivnostmi podpira veliko humanitarnih projektov po vsem svetu, Life Ball pa je zgolj neko letno srečanje, neki javni opomin, čas za premislek v širšem prostoru. Kot se za vsak bal spodobi, je tudi ta kostumsko dovršen in več od tega. Pri začetkih tega projekta ni bilo na drugi strani sistema, proti kateremu se je treba boriti. Bila je ideja, predvsem ideja o videnju širše slike, kot jo vidi posameznik. In v tem je trik. Če smo tukaj navajeni, da se neka kreativnost rodi zgolj takrat, ko nekdo nekoga tlači, obstaja tudi opcija, da se kreativnost rodi brez nekega pedaliranja, ampak na ravni neke čiste ideje, ki naj bi prinesla bolje in boljše.

Trenutno je čas parad, parad ponosa. Gre pač za gibanje, ki ima v svoji osnovni ideji neko drugačnost. Prav ta drugačnost je zanimiva. Meni niti ni toliko zanimivo, kako drugačni so oni, tisti, ki živijo ta svet, ampak kako drugačen si sam, ki hodiš po drugačnih poteh in te zanimajo stvari na drugačen način. Parade ponosa so ena tistih, mogoče najboljših manifestacij v družbi, ki kažejo na neko širšo sliko, ki veliki masi ljudi, telenovelovcem in sledilcem resničnostnih šovov kaže, da je ta svet veliko bolj barven, kot se zdi na prvo žogo.

V koloru. Tudi na teh paradah srečaš ljudi za vse čase, tiste, ki so bili v osemdesetih disidenti, v devetdesetih poveljniki, potem dilerji ali podjetniki in danes so … Dunajska parada ponosa je minuli teden zbrala pol milijona ljudi. Je pa res, da se marsikatera debata, ki se začne s parado ponosa, konča z eno najpomembnejših tem današnjih dni. Kdo je kdaj kosil travo in katera kosilnica je najboljša. Ljudje smo pač ponosni na različne reči.