Matej Fišer
NA EKS
Matej Fišer
Objavljeno 11. januar 2020 09.18 | Posodobljeno 11. januar 2020 09.18

Kolumna Mateja Fišerja: Mitteleuropa

Pridne punce so steber generacij, tiste, ki jih lahko vedno pokažeš kot vzor, ideal, kako naj bi bilo videti idealno stanje v družbi.

Vabilo za razstavo Tadeja Pogačarja v Galeriji Michaela Stock FOTO: TADEJ POGAČAR
Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« Mt 21,31–32
Kdaj, za boga, pridne punce sfejlajo, se sprašuje marsikdo. Od nekdaj jih poznamo in brez njih ni nič. Tiste, na katere si se lahko vedno zanesel, ki so bile vedno prisotne, so imele vedno vzorno urejene zapiske, podčrtane, pobarvane, vse od prvega do zadnjega predavanja in na vseh so, jasno, tudi bile.
Pridne punce so steber generacij, tiste, ki jih lahko vedno pokažeš kot vzor, ideal, kako naj bi bilo videti idealno stanje v družbi.


Od frizure do prijaznosti, vse je vedno štimalo. Pridne punce so steber generacij, tiste, ki jih lahko vedno pokažeš kot vzor, ideal, kako naj bi bilo videti idealno stanje v družbi. V prihodnosti naj bi zasedle najboljše položaje in bile še naprej moralna vertikala, orientir za vse tiste, ki želijo od daleč videti pot do uspeha. Otrok se nikoli ne straši s puncami, vedno z moškimi. Če se ne boš učil, boš kot tisti, ki se vozi na smetarskem avtu in tudi pozimi pobira smeti. Nikoli se ne govori, če se ne boš učil, boš kurba na münchenskem bahnhofu. Moški so tisti, ki držijo področje neuspeha, punce pa so vedno pridne ali pa se o njih ne govori. Včeraj so na Dunaju odprli razstavo našega umetnika Tadeja Pogačarja. Galerija Michaela Stock spada med boljše zasebne galerije v mestu.


Ne gre za nobeno izmenjavo ali podobno društveno povezavo, ampak za projekt, v katerem umetnik iz Slovenije pride v redni program neke galerije zunaj države. Prav ta del je zanimiv; da ni pomembno, od kod si, ampak šteje predvsem tvoja kakovost v nekem širšem prostoru. CODE : RED je projekt, ki traja že več let in pri katerem se avtor ukvarja s tem, čemur pravimo sex workers. Poklic, segment, kasta ali kakor koli želimo to imenovati. Gre za socialno skupino »spolnih delavk«, ki so globalni pojav. Socialna skupina brez pravic, v nekem trenutku tudi nevidna, vendar vseprisotna. Mnogo teh je bilo prav tistih, ki so nekoč veljale za pridne punce, o katerih smo govorili prej. Pridne punce, ki se v nekem trenutku nekje na poti navzgor izgubijo, nekako uidejo iz vizirja in se leta pozneje od nekod pojavijo v obliki ali izdaji, kjer smo jih najmanj pričakovali. Mitteleuropa je prostor, kjer igramo.
image
Vabilo za razstavo Tadeja Pogačarja v Galeriji Michaela Stock FOTO: TADEJ POGAČAR

Za naše umetnike, avtorje, znanstvenike, gospodarstvenike je, lahko bi rekli, domači prostor, naravni habitat. Mitelevropsko komponento smo nedolgo tega izgubili. Če lahko govorimo o generacijah, ki so danes stare osemdeset let, so to mitelevropsko komponento še imele. Zdaj smo jo izgubili. Osi Praga–Zagreb, Budimpešta–Benetke, Dunaj–Trst so nekoč delovale in vse so prečkale Slovenijo. Bili smo križišče, brez katerega se ni moglo zgoditi nič. Lahko bi rekli, da smo izgubili severno os. Veliko »velikih« Slovencev je prav v tej Mitteleuropi dobilo bodisi znanje bodisi priložnost, da so naredili svoja največja dela, se uveljavili in to znanje ali sloves prinesli nazaj domov. Plečnik, Miklošič, Jakac, Stupica, Ivana Kobilca, Ažbe, Jakopič, Grohar, Podrecca ali Kogoj so le začetek vrste, ki se lahko nadaljuje, so tisti, brez katerih si ni mogoče predstavljati današnjega okostja tega, čemur pravimo država Slovenija. Pred dnevi je znanec rekel, da je Slovenija edina država v Evropi, ki jo obkrožajo štiri fašistične države.

Morda ima prav, vendar je na stvari možno pogledati tudi drugače. Tema, s katero se ukvarja Pogačar, je hkrati zelo naša kot tudi univerzalna, in prezentacija sredi Evrope je tisto, kar velja, kar je lahko vodilo tudi drugim. Prej omenjeni avtorji, umetniki, intelektualci so v tej Evropi nastopali ali nastopajo kot avtonomne osebnosti, tisti, ki so dobri, obrtniki, delavci in ostali, ki drvijo v ta svet danes, pa niso zelo drugačni kot spolni delavci, Pogačarjevi sex workers, za katere nihče ne ve, a obstajajo.

Prav zaradi tega je tudi za slovensko glavo pomembno, da ne razmišlja globalno slovensko, ampak lokalno mitelevropsko. Drugače se nam zna pripetiti, da bomo samo še ena od tistih pridnih punc, ki so zelo obetale, a na svoji poti navzgor nekje izginile.
Deli s prijatelji