Novice
NA EKS
Objavljeno 09. februar 2019 11.26 | Posodobljeno 09. februar 2019 11.26

Kolumna Mateja Fišerja: Delu čast in oblast

Poleg politikov, gospodarstvenikov, športnikov, kriminalcev so bili vedno zraven tudi Delovi novinarji.

FOTO: Igor Mali
Kva dugaja, ta star. Ej, pojma nimam, ali pa dogaja, dogaja, ful dogaja. Nekako tako lahko začnemo brskati po zgodovini vsakdana. Tistega vsakdana, ki se neposredno ne tiče nas osebno, ampak nekoga drugega. Posameznik v prvi osebi je zgolj opazovalec tega, kar se dogaja nekomu drugemu. Pred kratkim sem v poklon dobil izjemno zanimivo knjigo, ki je izšla ob šestdesetletnici časnika Delo. Vesela Črna vdova, ki jo je napisal in zapisal Dejan Vodovnik. V bistvu jo je napisala široka ekipa sodelavcev časnika Delo v šestih desetletjih. To ni navadna knjiga. Ni ena tistih, ki slavijo delovne zmage in prelomne trenutke v zgodovini, o katerih so poročali. V bistvu pa je prav ta. Slavi delovne zmage in prelomne trenutke v zgodovini. Vendar ne v obliki zgodb, ki so bile objavljene, ampak z anekdotami, ki so se pripetile ali so spremljale delovne zmage in prelomne trenutke preteklosti. Knjiga govori o ljudeh, ki so bili zraven. Ne o zgodbah, ki se tičejo nekoga drugega, ampak njih samih, neposrednih pričevalcev te preteklosti. Neposrednih pričevalcev življenja, takšnega, kot je. Brali smo zgodbe z Rusi, Korejci, dosežke na olimpijskih igrah ali zgodbe iz črne kronike. Poleg politikov, gospodarstvenikov, športnikov, kriminalcev, ki so zvezde teh zgodb, so bili vedno zraven tudi Delovi novinarji. In njihove zgodbe, anekdote so sestavljene v mozaik, ki prikazuje novo dimenzijo te realnosti. Prav je, da so tudi te zgodbe in anekdote enkrat zapisane. Šele z njimi postajajo zgodbe, ki so bile objavljene v časopisu, celota. Dobijo novo vrednost. S temi anekdotami tudi glavne zgodbe beremo drugače. Vidimo, da so v nekaterih trenutkih ljudje, ki so bili zraven, morali imeti veliko več poguma, znanja ali cinizma, da so preživeli vse norosti, ki so jim bili pri svojem delu priča. Knjiga anekdot o delu na Delu je eden tistih dokumentov, ki jih tudi s časovno distanco najraje prebiramo, a jih je hkrati najmanj. Ljudje imamo grdo navado, da se fotografiramo in zapisujemo neke kvazi pomembne dogodke. Potem pa ugotovimo, da imamo v zbirki fotografij same obletnice in slavja, kjer smo vsi s tortami in kozarci v roki. Ne povedo nam nič drugega kot to, koliko smo bili ob določenem momentu stari. Nikoli ne zapisujemo in fotografiramo trenutkov, ki jih je največ, ali pa zelo redko. Najmanj fotografij imamo na primer iz službe, s sestankov s sodelavci, slik, kako popravljamo bicikl, si umivamo zobe, kosimo travo, likamo ali pospravljamo stanovanje. Skratka, najmanjkrat zabeležimo dejanja, ki jih največkrat počnemo. Beležimo otvoritve delovnih prostorov, ne beležimo pa potem vsakdanjega življenja. Prav na to nas opozori tudi naslov knjige Dejana Vodovnika. Vesela Črna vdova. Ni pomembno, da je bilo uredništvo preseljeno v eno najbolj prepoznavnih stavb v Ljubljani. Pomembno je, kaj se je znotraj te stavbe vsak dan dogajalo po tej selitvi. Kdo so ti posamezniki, ki morajo zjutraj začeti novo življenje in zvečer pozabiti, da so kar koli naredili, ker je jutri spet nov dan in ljudje želijo imeti zjutraj sveži časopis s toplimi žemljami na mizi. Mnogi opozarjajo na uravnoteženo prehrano in emocionalno stabilnost. Po domače, kava in časopis sta zajtrk mnogih ljudi. Nekateri ga nadgradijo s cigareto in ta kratkim, vendar časopis je vedno zraven. Le redko pomislimo, da je za tem našim jutranjim ritualom množica ljudi z imenom in priimkom, ki se iz dneva v dan trudijo samo zaradi tega, da bi bil naš zajtrk popoln. Tudi poštar z mopedom, ki nam pripelje časopis in v snežnem metežu ne ostane doma, je del te zgodbe. Tega dnevnega ritma, ki ne pozna praznikov in slabega dne. Vsak dan, nonstop. Vsak dan, nonstop so za tem početjem ljudje, ki pišejo, zapisujejo zgodbe, ki jih mi zjutraj preberemo. Šele zapisana zgodba je tista, ki ostane in se je zgodila. Kako naj vem, kaj mislim, ko še nič nisem zapisal, bi lahko rekel. Šele ko je zapisano, je res, se je zgodilo. In tako so anekdote, ki so zapisane, postale del stvarnosti. Kot zapiše avtor v uvodniku, »… lažnih anekdot, če bi jih rad kdo škodoželjno pomešal z lažnimi novicami, ni«. Zaradi tega gre čast in oblast prav tem ljudem, ki so vedno zraven, tako pri vašem zajtrku kot v vaši postelji, tudi takrat, ko vas ni doma. Brez njih ne bi bilo anekdot, kaj šele zgodovine naroda.
Deli s prijatelji