Kolumna Marka Uršiča: Đoković padel za svobodo
Novak Đoković se je zoperstavil splošnemu mnenju, a zaradi lastne neprevidnosti tudi opekel.
Odpri galerijo
Ljubljana, 17.08.2012, sportni novinar Marko Ursic. Foto: Marko Feist
Ob vsem cirkusu zaradi koronavirusa, ko raznorazne svetovne in domače oblasti širijo apokaliptična sporočila, je v zadnjem času v športnem in osebnem pomenu najkrajšo potegnil teniški zvezdnik Novak Đoković. Njegova jadranska turneja se je teoretično pozitivno mišljena sprevrgla v leglo širjenja koronavirusa, pa pustimo zdaj ob strani, kako so v Beogradu in Zadru upoštevali socialno distanco, ukrepe razkuževanja rok in podobno. Ni namreč zdaj stvar v tem. Novak Đoković je za časa pandemije, no, saj ta praktično še traja, imel alternativno mišljenje o novem globalnem problemu in reševanju pred tem.
Zavračal je cepljenje in dvomil o nekaterih postopkih, glavno dejstvo je, da je imel pogum in hrbtenico ter je zagovarjal svoje mnenje o zdravstveni težavi, o kateri se je v en enoličen rog raztrobil ves svet. Zdaj z okuženimi teniškimi igralci na njegovi turneji pa je srbski teniški as v veliki osebni zagati. Denimo, da bodo konec avgusta v New Yorku res začeli velikoslamsko Odprto prvenstvo ZDA in bo Đoković na njem tudi igral. Od pristanka na ameriških tleh do igranja, bivanja v hotelu in podobno bodo ameriški zdravstveni delavci in drugi srbskega mojstra loparja nadlegovali in kontrolirali, kot da je kakšen teroristični osumljenec. Tudi na drugih teniških turnirjih, na katerih bo nastopil, bo podobno, Novak Đoković si je z zdravstveno neuspešnim Adria Tourom storil slabo uslugo in pljunil sam sebi v skledo.
Zdaj bo namreč tudi težko neomajno držati svoja stališča do koronavirusne problematike, kritikov Srba je namreč na kupe in so le čakali na njegovo napako. Bistvo poklicnega športa ni le denar, vloga vrhunskih posameznikov ni le podrejanje današnji globalni ekonomski logiki, temveč s svojim primerom in stališči opozoriti na težave sodobne družbe. Ena od teh je uniformiranost globalnega mnenja, pustimo primer neracionalnega brazilskega predsednika zdaj ob strani, pod pritiskom velikega kapitala se je ustvaril pogled, ki naj bi nekritično veljal za vso zemeljsko oblo. Novak Đoković se je temu zoperstavil, a zaradi lastne neprevidnosti tudi opekel.
Zavračal je cepljenje in dvomil o nekaterih postopkih, glavno dejstvo je, da je imel pogum in hrbtenico ter je zagovarjal svoje mnenje o zdravstveni težavi, o kateri se je v en enoličen rog raztrobil ves svet. Zdaj z okuženimi teniškimi igralci na njegovi turneji pa je srbski teniški as v veliki osebni zagati. Denimo, da bodo konec avgusta v New Yorku res začeli velikoslamsko Odprto prvenstvo ZDA in bo Đoković na njem tudi igral. Od pristanka na ameriških tleh do igranja, bivanja v hotelu in podobno bodo ameriški zdravstveni delavci in drugi srbskega mojstra loparja nadlegovali in kontrolirali, kot da je kakšen teroristični osumljenec. Tudi na drugih teniških turnirjih, na katerih bo nastopil, bo podobno, Novak Đoković si je z zdravstveno neuspešnim Adria Tourom storil slabo uslugo in pljunil sam sebi v skledo.
Zdaj bo namreč tudi težko neomajno držati svoja stališča do koronavirusne problematike, kritikov Srba je namreč na kupe in so le čakali na njegovo napako. Bistvo poklicnega športa ni le denar, vloga vrhunskih posameznikov ni le podrejanje današnji globalni ekonomski logiki, temveč s svojim primerom in stališči opozoriti na težave sodobne družbe. Ena od teh je uniformiranost globalnega mnenja, pustimo primer neracionalnega brazilskega predsednika zdaj ob strani, pod pritiskom velikega kapitala se je ustvaril pogled, ki naj bi nekritično veljal za vso zemeljsko oblo. Novak Đoković se je temu zoperstavil, a zaradi lastne neprevidnosti tudi opekel.
