Kolumna Marije Mice Kotnik: Mleko od Češnje

Med kmeti je nekoč veljalo, da če so želeli, da bo vinograd bolje uspeval in bo vino še boljše, potem so v sredino vinograda posadili češnjo. Nekateri so šli še dlje in so češnjeve veje postavili na dvorišče ali v svoj dom pred vhod, da so odganjale zle duhove.

Časi so se spremenili in naš odnos do češnje že dolgo več ni tak kot nekoč. Dandanes je bolj tržno usmerjen. Statistika se je dokopala do podatka, da je leta 2017 imelo intenzivne sadovnjake s češnjami skoraj 700 kmetijskih gospodarstev v Sloveniji. Ti sadovnjaki so v 2018. skupaj merili 200 hektarjev, kar je dvakrat toliko kot pred dvajsetimi leti. Največ takih sadovnjakov je bilo v goriški statistični regiji.

Pridelek češenj je zelo odvisen od vremenskih razmer. Sadni letini 2016 in 2017 sta bili v slovenskih sadovnjakih zaradi spomladanske pozebe zelo slabi, letina 2018 večine sadnih vrst pa je bila nadpovprečna. Češenj so v intenzivnih sadovnjakih pridelali 1212 ton. To je bil drugi največji pridelek po osamosvojitvi Slovenije. Večji je bil 2015.

Takrat so jih nabrali 1444 ton. In kar me je še najbolj fasciniralo: lani smo uvozili 35-krat več češenj, kot smo jih izvozili.
Vendar pa so češnje le majhen, »slastno rdeč« kamenček v mozaiku današnjega sadjarstva in kmetijstva nasploh.
Prebivalec Slovenije je v 2017. porabil povprečno 122 kg sadja. Samooskrbnost s sadjem je bila v Sloveniji v tistem letu 15-odstotna. To pomeni, da je Slovenija 85 odstotkov sadja uvozila. Natančnih podatkov o tem, kolikšna je bila samooskrbnost s češnjami, statistiki nimajo. Na drugi strani pa v zadnjem času vse glasneje spet slišimo besedo samooskrba.

Še bolj porazno sliko pa kažejo podatki o samooskrbnosti z zelenjavo. Pred nekaj dnevi je namreč statistični urad sporočil novico, da je bila Slovenija po prehranskih bilancah lani najmanj samooskrbna z zelenjavo (39 odstotkov), sadjem (48 odstotkov) in krompirjem (48 odstotkov). Vse to kaže na bolj klavrno samooskrbno prihodnost prebivalcev naše ljube nam države.
O samooskrbi danes govorimo vsi: politiki, trgovci, raziskovalci, nevladne organizacije in civilne pobude. Zakaj? Ker se po eni strani močno zavedamo, da je res pomembna. Kljub temu da obilje v trgovskih centrih ni bilo še nikdar večje, ali pa prav zato: ugotovili smo namreč, da je obilje navidezno, kakovost hrane pa je pogosto (enako) slaba. Po drugi strani je samooskrba zelo priročna populistična krilatica, s katero lahko podpremo in opravičimo skoraj kar koli. Skratka, vsak jo lahko uporabi po svoje in za svoj račun. Skoraj tako kot »trajnostnost«.

Hm, samooskrba? To je težko izvesti v blokovskih naseljih, morda pa ne bi škodilo začeti pri vzgoji otrok, pri širjenju in poglabljanju vrednot naših prednikov, pri organizaciji skupnega življenja (recimo javni transport, ki ga ni več, tisti, ki pa le še vozi sem ter tja, pa je na hudo slabih kolesih), pri ekološkem bivanju z naravo, pri varčnejšem življenju, racionalni uporabi resursov ...
Ljudem, ki so brez dela in dohodkov, je skoraj cinično govoriti o varčnejšem življenju, vendar se neke vrste samooskrba le počasi plazi v našo podzavest. Ne samo s košaricami zelenjave slovenskega izvora, ki mi jo s polja nabere mladenka v balerinkah za tujega trgovca, z obnavljanjem stikov med podeželjem in urbanimi taborišči, z bolj zdravim mlekom, kot smo ga pili desetletja, z rekreacijo itd. Neke vrste samooskrbo lahko čutimo celo v politiki: država v marsičem odpoveduje, zato si ljudje kar sami zavihajo rokave; strankarska demokracija se blamira iz dneva v dan, in tako naprej.

Po podatkih Centralne podatkovne zbirke Govedo, ki jo vodi Kmetijski inštitut Slovenije, je bilo ime Češnja eno pogostejših kravjih imen. Med kravami, skotenimi med letoma 2000 in 2015, jih je bilo 159 z imenom Češnja. To kravje ime je bilo po pogostnosti na 619. mestu. In če vemo, da smo lani uvozili 35-krat več češenj, kot smo jih izvozili, me še bolj stisne in pritisne.
Se mi nekako dozdeva, da tudi samooskrba (še) ni prav visoko na lestvicah pogostnosti v naši zavesti. Razen, kot že omenjeno, na jezikih vrlih kmetijskih teoretikov.

Statistiki vedo povedati, da imamo v državi kar nekaj fantov, ki jim je ime Samo, deklet z imenom Oskrba ni. Kar ima za logično posledico, da nam tudi SamoOskrba šepa. Pa češnje gor ali dol!