Objavljeno 07. november 2019 10.10 | Posodobljeno 07. november 2019 10.10

Kolumna Marije M. Kotnik: Žalostni Dejan, še bolj žalostni Slovenci

Ključne besede: kolumna

Praznovanje vsakoletne prve uporabe slovenskega jezika bi moralo vsekakor biti veselo, prisrčno in navdihujoče.

Primož se z Dejanom najbrž ne bi ujel. FOTO: ARHIV
Ko sem na predvečer dneva reformacije poslušala predsednika državnega zbora Dejana Židana, ki je z otožnim, skorajda pogrebniškim izrazom na licu sredi odra Linhartove dvorane Cankarjevega doma dejal, da »obeležujemo prelom časa in civilizacijski preskok v kulturnem in jezikovnem popotovanju slovenskega naroda«, sem, priznam, morala skočiti tja, kamor gre še cesar peš.

Praznovanje vsakoletne prve uporabe slovenskega jezika bi moralo vsekakor biti veselo, prisrčno in navdihujoče.

Vrnila sem se, ko je našteval, s takistim izrazom, kako je reformacija kot gibanje pričevala času, ko je kompleks družbenih dilem močno polariziral takratno družbo. Nenadomestljivo je vplivala na versko, politično, družbeno in kulturno sliko Evrope, ki se je začela izvijati iz preteklih težkih spon v nov preporod. Izjemni posamezniki, kot so Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič in Sebastijan Krelj, so ta preporod znali povezati s potrebami naroda.

Reformatorji so po besedah slavnostnega govornika s svojim delovanjem vselej dokazovali, da ni nasprotja med iskrenim prizadevanjem za izboljšanje usode lastnega naroda, kulture in jezika ter širino evropskega duha in njegove različnosti.
Povedal je tudi, da skrb za ohranjanje našega jezika ne pomeni zapiranja ali ograjevanja odprtosti našega duha, ampak »zmoremo in moramo skrb za ohranjanje lastnega jezika ter razvoj in napredek našega naroda izkazovati drugače«.

image
Primož se z Dejanom najbrž ne bi ujel. FOTO: ARHIV

Kaj je hotel povedati, ne vem. Vem le, da je sledila proslava, ki je bila bolj podobna praznovanju dneva pozneje, dneva mrtvih, kot pa proslavi, s katero bi častili in se veselili lastnega jezika. Le zakaj se niso veselili lastnemu jeziku, lastni kulturi, sem se vprašala v nekem trenutku …

Kulturniki že vrsto let opozarjajo na dokaj nevzdržne razmere, pa tudi da je v sistemsko podprti kulturi pravzaprav vse v najlepšem redu – dokler seveda »mi« in ne »kdo drug« zasedamo položaje in si »mi« ne »kdo drug« delimo denar in »mi« in ne »kdo drug« odločamo o tem, kaj so osrednja, razvojna, tendenciozna in še kakšna pomembna vprašanja in kaj ne, kot je pred dnevi v odlični kolumni med drugim o poraznem stanju v slovenski kulturi, natančneje v enemu od slovenskih gledališč, napisala novinarka Dela Ženja Leiler.

Kot se mi zdi, se takšni ali drugačni t. i. apeli obupa že nekaj let vrstijo od različnih skupin, ki jim je mar tako za slovenski jezik in kulturo; bodisi so to jezikoslovci, književniki, gledališčniki ali glasbeniki. Izboljšanja stanja seveda ni. To je le še dokaz več, da je izbrancem naroda, tistim, ki so jih polna usta kulture, ohranjanja lastnega, slovenskega jezika in vsega podobnega, kar pač gre poleg, povsem vseeno, ali govorci na javnih prireditvah spregovorijo v zbirokratizirani slovenščini, pomešani s srbohrvatizmi, ali kako drugače. Skoraj prepričana sem, da bi dežurni dušebrižniki obmolknili tudi, če bi kak govorec spregovoril v tonganščini.

image
Otožni in nič kaj navdihujoči Dejan FOTO: VORANC VOGEL/DELO
Saj pravim, če se ne zmoremo ceniti sami, nas ne bo cenil nihče.

Še bolj sem prepričana, da o pomenu jezika za obstoj naroda govorimo največkrat enkrat ali dvakrat na leto, ko je kakšen praznik. Sicer nam je, kot se zdi, za slovenščino figo mar. Pred približno dvema letoma (ah, ta lepa slovenska dvojina) sem na radiu zasledila pogovor s slovenistko, ki dela v Celovcu, doktorico humanističnih znanosti Maruško Agrež, ki je med drugim dejala: »Slovenci, ki živimo ali smo rojeni v matični državi, se premalo zavedamo pomena slovenščine, ki nas predstavlja kot narod. In kot se zdi, se te druge dimenzije včasih bolj zavedajo Slovenci v zamejstvu ali po svetu kot tisti doma.«

In ne bi se mogla bolj strinjati z njo. Kot se je izrazila, bi slovenski narod lahko poimenovali kar The Slovenes, radi torej rečemo, da smo Slovenci, vendar v tujem jeziku.

No, se mi pa vsekakor zdi, da bi moralo biti praznovanje vsakoletne prve uporabe slovenskega jezika veselo, prisrčno in navdihujoče. Navsezadnje smo tako Slovenci v resnici postali tudi narod. Dobili smo svoj jezik.

Zato bi bilo nekako res tudi za pričakovati, da bi morda predsednik državnega zbora Dejan Židan svoj govor ob dnevu reformacije res prebral z bolj veselim izrazom na obrazu. Razen če je vedel, kar mi še ne vemo, da bo prihodnje leto taista proslava potekala v katerem drugem jeziku!
Deli s prijatelji