Kolumna Marije M. Kotnik: On*

Bilo je na križišču sredi najlepšega mesta na svetu. Glavno mesto države se je šele prebujalo, na križišču pa smo čakali na zeleno luč.

Ona in On* sta bila pred mano. Tistih nekaj mladih, ki se jim sploh ni mudilo v bližnjo srednjo šolo, pa je bilo tako ali tako imuno za ves svet okoli, saj so s slušalkami v ušesih in kapucami na glavi živeli svoj svet in svoje jutro.

Potem se je začelo. Mladci in njih prijateljice so prečkali križišče ob zeleni luči na semaforju. On pa ni želel. Ona, gospa srednjih let, se je začela dreti nanj, kot da bi se podrl Svet.

»Prasec, pi**a, premakn' se, dej, mater ti j****,« je bilo slišati. Postalo mi je nerodno. Ona pa se je še kar drla in drla.
Obstala sem kot vkopana in skozi misli me je prešinilo. Nasilje ima veliko obrazov, med njimi ni takšnega, ki bi bil prijeten. Vem tudi, da je Svet nevaren kraj, najbolj nevaren pa je občutek nemoči, ki drugemu dovoli neizrekljivo. In On se mi je zdel popoln igralec za tako trditev. Igra moči, ki ne pušča le telesnih posledic, temveč zareže globoko v dušo, v slovenskem okolju ni redkost, sem pomislila. Znameniti izgovor o padcu po stopnicah še zdaleč ni stvar preteklosti.

Spomnila sem se besed, da menda še vedno prevladuje splošno prepričanje, da nekaj nasilja ne škoduje. To je, razumljivo, napačno, prava pot je ničelna toleranca do nasilja, za kar se dejavno zavzemajo nevladne organizacije, me je prešinilo, a kaj ko se je Ona še kar drla na Njega in ga poskušala prepričati v svoj prav.
Šlo mi je na bruhanje, a sem se spomnila, da me čaka še nekaj obveznosti. A več od tega, da sem obstala na mestu oziroma se premaknila za korak ali dva, nisem zmogla.

Prijateljica mi je pred nedavnim začela razlagati, da ji je znanka, psihologinja, začela razlagati, kako od parov, ki prihajajo na terapije, pogosto sliši, da se sicer še vedno imata rada, a da si gresta na živce, da iščeta dlako v jajcu, da se lahko skregata brez posebnega smisla ali namena. Navajena sta, da potrebujeta partnersko dramo, da se pogovarjata in kregata kar tako, v tri krasne rože, s tem pa ne rešita nobenega problema ali nesporazuma oziroma niti za milimeter ne približata različnih mnenj.
»Kaj so posledice take mimobežne komunikacije?«

»Je dogodek, ki sem mu navzoča, eden v nizu teh ali podobnih,« sem razmišljala, ko je mimo, z one strani križišča, prihrumel avto starejšega letnika s hrumečo glasbo, ki je prihajala skozi odprta okna.

Čakala sem, da se vse skupaj konča. Nisem vedela, ali naj se smejim ali stopim naprej, do bližnjega lokala, ter s kavico malce umirim svoje misli, ki so mi sporočale, da tole, čemur sem pravkar priča, res nima nobenega smisla.

Vmes pa je Ona nadaljevala svoje rafalno naštevanje očitkov, kakšen lenuh da je, naj se premakne in naj se končno premakne. Pričakovala sem zaključno beseda, ki si jo je, seveda, vzela ona. Nisem bila povsem prepričana, kaj so za tisti dan predvidela astrološka znamenja, in če je Ona ovnica, ki Njemu očita, da sploh ni pravi, branje levit pa da je povsem nekaj normalnega, kar pač ukazujejo zvezde.

Zavedela sem se pravila, da pač dovoljenja za nasilje nima nihče. Vendar si ga je Ona vzela. On pa je gledal in ni vedel, kaj naj stori. Na semaforju so se barve že ničkolikokrat zamenjale, rdeča, rumena, zelena in tako nekajkrat …, sama pa sem stala nekaj korakov za dogodkom.

Nasilje pogosto izbruhne kot želja po nadzoru nad drugim živim bitjem, ki ga povzročitelj učinkovito vzdržuje z uporabo psihične, fizične, spolne in ekonomske nadvlade.

Tako je, sem si dejala, ko sem opazovala neljubi dogodek v križišču sredi najlepšega mesta v državi.
Potem pa se je začelo razpletati. On je popustil. Na semaforju se je prižgala zelena luč in oba sta zakorakala v lepši dan; na ono stran križišča. On brez glasu, Ona mrkega pogleda. Še najmanj jo je zanimalo, zakaj sem ju opazovala vsaj deset minut.
Njega to ni zanimalo niti najmanj. Ona je še naprej po mestu hodila kot najbolj ljubeča.
–––
* On je Pes!