Novice
NA EKS
Objavljeno 13. december 2019 10.32 | Posodobljeno 13. december 2019 10.32

Kolumna Lare Paukovič: Za božič smo (za) doma(če)

Kupiti prvenec za darilo pomeni podpreti avtorja na začetku poti, ko je najbolj ranljiv in potrebuje največ spodbude.

Že veste, kaj boste letos podarili? FOTO: THINKSTOCK
Kdaj ste nazadnje kupili kak slovenski produkt? Sliko slovenskega slikarja, knjigo slovenskega avtorja, slovensko ilustracijo, nakit, modni kos? Sprašujem zato, ker je čas obdarovanja tik pred vrati in ker smo se čez leto, ob raznih razstavah, knjižnih sejmih, na javnih tribunah pa tudi na privat kavah, kjer je sploh treba malo pojamrat drug drugemu, naposlušali krilatic o tem, kako je – na primer – treba podpirati domače ustvarjalce pa kako kupujemo vse manj izvirnih slovenskih ali v slovenščino prevedenih knjig, kako slovenski trg umetnin sploh ne obstaja in podobno. No, zdaj je priložnost, da to popravimo. Pa to ni nikakršna promocija, od tega zapisa nimam nič in nihče me ni prosil, naj reklamiram kak njegov izdelek, ampak samo – prisrčen – nasvet.

Kar se tiče knjig: ni treba kupovati le tistega, kar se baha z lestvic najbolj prodajane literature, čeprav me veseli, da se zadnje čase tam znajde veliko naslovov knjig slovenskih avtorjev. Če imate čas in voljo, preverite tudi manjše založbe – odlične knjige na primer izdajajo LUD Literatura, LUD Šerpa, Center za slovensko književnost; Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti vsako leto izda prvenec obetavnemu mlademu avtorju ali avtorici, in med do zdaj izdanimi jih je nekaj res vrednih branja ... tudi večje založbe k sreči ne stavijo samo na paradne konje, ampak ravno tako prevajajo in izdajajo avtorje (domače in tuje), ki jih zaradi specifičnosti ne bodo ravno »prebrali vsi«, bodo pa morda oplemenitili življenje tistim bralkam ali bralcem, ki jih bodo. Za vas ne vem, ampak meni je izbrskati kak tak naslov, knjigo, za katero nisem še nikoli slišala, pa me preseneti na najboljši mogoč način, vedno v posebno zadoščenje – in takšno odkritje potem z veseljem priporočam in podarjam naprej. Kot nekdanji študentki književnosti pa se mi zdi krasno tudi, ko opazujem vse več piscev iz svoje generacije, s katerimi smo se še ravnokar (vsaj tako se zdi) srečevali na hodnikih filozofske fakultete, kako izdajajo svoje prve knjige. Kupiti prvenec za darilo pomeni podpreti avtorja na začetku poti, ko je najbolj ranljiv in potrebuje največ spodbude – morda bo čez nekaj let v antologijah, njegovi citati pa po šolskih berilih in socialnih omrežjih, tako kot danes Lainščkovi ali Pavčkovi, katerih pesniške zbirke v nasprotju z novejšimi z veseljem podarjamo prijateljem, ker so pač preverjeno dobre.

Pojdimo naprej: denimo, da kupujete božično darilo za prijateljico, ki opremlja stanovanje. Lahko ji kupite generičen okvir z motivacijskim napisom You can do it iz Ikee, Jyska ali Momaxa. Lahko pa jo presenetite s slovensko sliko, grafiko ali ilustracijo. Temu, koliko nadarjenih mladih ilustratorjev ustvarja pri nas, sem pred leti posvetila celotno kolumno, zato naj se tokrat dotaknem le Sejma ilustracije, ki bo odprt do 29. decembra in kjer je mogoče kupiti izdelke vrhunskih slovenskih ilustratorjev in ilustratork, med njimi na primer Eve Mlinar, ki je skupaj z Evo Mahkovic pravkar dobila nagrado za knjigo leta na Slovenskem knjižnem sejmu, Vinjete straholjubca (še en namig za darilo!). Slike in grafike sodobnih slovenskih umetnikov lahko dobite na primer v galerijah, kot sta Ravnikar in Galerija Y, čudovite obleke slovenskih oblikovalcev v Zoofi ali Pentlji, trgovini s konceptom (in to sploh ne po tako vrtoglavih cenah, kot si mnogi predstavljajo), za drobnarije pa so pravi naslov darilne trgovinice v središču mesta (omejujem se na Ljubljano, ker tukajšnjo ponudbo najbolje poznam), na primer nedavno odprta Čas za kavo, ki ponuja le izdelke slovenskih podjetnikov in oblikovalcev: rokovnike, skodelice, kozmetiko itd.

Fino darilo so vstopnice za gledališke predstave. Gledališči z najširšo publiko, SNG Drama in MGL, imata letos na sporedu več ogleda vrednih predstav, vendar nikakor ne gre zanemariti manjših gledališč, Lutkovno, Šentjakobsko, Mladinsko, Glej ...
Mimogrede, naslov kolumne je namig na tisti nesrečni viralni videoposnetek na youtubu ​izpred nekaj let, ko so v novinarskem prispevku intervjuvali obiskovalce maše, pa se je neko dekle pač malce zmedlo in približno desetkrat poudarilo, da je njena družina za božič najraje doma. Namen je bil dober, kajti s tem se najbrž vsi strinjamo; biti doma z domačim – v roki, na steni, okoli vratu ali kjer koli že – pa je dvojna zmaga.
Deli s prijatelji