NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: Z možgani na off in čivavo na straži
Lara Paukovič
Odpri galerijo
Lenarjenje je za prevetritev možganov in duha ključno. FOTO: Pixabay
Ko mineva še en kaotičen vikend, v katerem mi poleg nekaj ur, namenjenih socialnim interakcijam, ni ostalo prav veliko prostega časa, vse bolj razmišljam o članku Marie Popove, ki sem ga na spletni strani Brain Pickings prebrala pred kratkim – o tem, kako pomembno je brezdelje. Brezdelje ni enako kakovostnemu prostemu času, rezerviranemu za to, da se odpraviš v gore, na kuharski tečaj ali kosilo s prijatelji; nasprotno, to so ure, ki jih preživiš ravno tako, da brez posebnega cilja brskaš po spletnih straneh, kakršna je Brain Pickings (če vas zanimajo izvirni in poglobljeni članki na temo umetnosti, znanosti, ustvarjalnosti ipd., jo zelo priporočam), na kavču bereš zamujene Sobotne priloge za nekaj tednov nazaj ali med božanjem mačke preklapljaš med različnimi TV-programi, medtem ko se nažiraš z babičinim pecivom.
Ure popolne lenobe torej; takšne, ki je v sodobni s produktivnostjo obsedeni družbi ne znamo več ceniti niti si je ne more vsak privoščiti, vendar je za prevetritev možganov in duha ključna – ravno tako kot to, da najdemo »ravnovesje med delom in prostim časom«. »Ideja brezdelja je danes razkošje, ki si ga lahko privoščijo samo privilegirani – ali pa leni. Vendar so se nekateri najbolj izstopajoči človeški dosežki od Aristotela naprej – največja umetnost, najbolj prodorne filozofske ali tehnološke ideje – razvili prav v obdobjih brezdelja in nemotenega poglobljenega razmišljanja,« v članku pravi Popova.
Na primer Galilejeva osnova za uro z nihalom, ki jo je razvil na podlagi opazovanja premikanja nihala v katedrali, ali študija Oliverja Sacksa o nevrološki podlagi povezave med glasbo in možgani, o kateri je prvič razmišljal med brezciljnim sprehajanjem po norveških fjordih.
Toda – če smo že našli ravnovesje med delom in prostim časom, kam točno sploh vključiti te trenutke brezdelja, tisti pravi prosti čas? »Valjanja po kavču« pač ne moremo vpisati v urnik povprečnega zaposlenega človeka, v katerem dve tretjini našega časa zavzema služba, tretjino pa socialne in produktivne aktivnosti. Poleg športa, učenja novega jezika, potovanj, kuharskega tečaja in vsega, kar smo še stlačili v to rezino dneva, tedna ali meseca, so tu še družinske obveznosti in srečanja z najboljšimi prijatelji.
Ob tem pa, če je naš socialni krog vsaj približno razvejan, druženja z ljudmi, s katerimi moramo ostati v stiku, ker ... pač moramo – so naši sodelavci, aktualni poslovni partnerji, kolegi s faksa ali pa so nam, na primer, leta 2012 posodili veliko denarja in se počutimo dolžne, da se še naprej dobivamo z njimi. Tako gre kar nekaj našega prostega časa tudi za površinske pijače, neposrečene večerje za šest ljudi pri kom doma ali sedenje v kinu ob filmu, ki ga je izbral človek, s katerim smo se primorani družiti, ker nam je pred tremi leti pomagal skozi ljubezensko krizo.
Morda smo zato, kot sem pred kratkim prebrala v neki reviji, postali družba, ki z največjo brezbrižnostjo odpoveduje prostočasne načrte – ampak večinoma take, ki vključujejo druge ljudi. Če samo pomislimo na to, za koliko družabnih aktivnosti se zmenimo za po nekaj tednov vnaprej, ker se drugače s kolegi, ravno tako zaposlenimi, kot smo mi sami, ne bi mogli uskladiti, je logično, da bomo mnoge med njimi tudi tik pred zdajci odpovedali. Z danes na jutri bomo na primer ugotovili, da imamo na popoldne, rezervirano za bovling z bivšimi sošolci, enostavno preveč dela.
Ne bo pa to v resnici vedno krivo za odpoved – od časa do časa bomo ugotovili, da ne moremo ven na še eno pijačo ali športno aktivnost ali žur, ker se nam ne da in ker je to, da dogovor odpovemo, naša edina možnost, da ostanemo doma, na kavču, in ne počnemo nič. Pijača z znanko je bila konec koncev v našem urniku in tista ura in pol, ki smo jo s tem, da smo to »obveznost« iz njega izbrisali, pridobili, je dragocena in samo naša. Pa tudi če v tem času, kot pravi besedilo kultnega komada, samo ležimo nekje z možgani na off in s čivavo na straži ter ne naredimo popolnoma nič. To konec koncev, če še malo ostanem pri komadu, ni tako slab smisel življenja, mar ne?
Lenarjenje je za prevetritev možganov in duha ključno. FOTO: Pixabay
Ure popolne lenobe torej; takšne, ki je v sodobni s produktivnostjo obsedeni družbi ne znamo več ceniti niti si je ne more vsak privoščiti, vendar je za prevetritev možganov in duha ključna – ravno tako kot to, da najdemo »ravnovesje med delom in prostim časom«. »Ideja brezdelja je danes razkošje, ki si ga lahko privoščijo samo privilegirani – ali pa leni. Vendar so se nekateri najbolj izstopajoči človeški dosežki od Aristotela naprej – največja umetnost, najbolj prodorne filozofske ali tehnološke ideje – razvili prav v obdobjih brezdelja in nemotenega poglobljenega razmišljanja,« v članku pravi Popova.
Na primer Galilejeva osnova za uro z nihalom, ki jo je razvil na podlagi opazovanja premikanja nihala v katedrali, ali študija Oliverja Sacksa o nevrološki podlagi povezave med glasbo in možgani, o kateri je prvič razmišljal med brezciljnim sprehajanjem po norveških fjordih.
Toda – če smo že našli ravnovesje med delom in prostim časom, kam točno sploh vključiti te trenutke brezdelja, tisti pravi prosti čas? »Valjanja po kavču« pač ne moremo vpisati v urnik povprečnega zaposlenega človeka, v katerem dve tretjini našega časa zavzema služba, tretjino pa socialne in produktivne aktivnosti. Poleg športa, učenja novega jezika, potovanj, kuharskega tečaja in vsega, kar smo še stlačili v to rezino dneva, tedna ali meseca, so tu še družinske obveznosti in srečanja z najboljšimi prijatelji.
Ob tem pa, če je naš socialni krog vsaj približno razvejan, druženja z ljudmi, s katerimi moramo ostati v stiku, ker ... pač moramo – so naši sodelavci, aktualni poslovni partnerji, kolegi s faksa ali pa so nam, na primer, leta 2012 posodili veliko denarja in se počutimo dolžne, da se še naprej dobivamo z njimi. Tako gre kar nekaj našega prostega časa tudi za površinske pijače, neposrečene večerje za šest ljudi pri kom doma ali sedenje v kinu ob filmu, ki ga je izbral človek, s katerim smo se primorani družiti, ker nam je pred tremi leti pomagal skozi ljubezensko krizo.
Morda smo zato, kot sem pred kratkim prebrala v neki reviji, postali družba, ki z največjo brezbrižnostjo odpoveduje prostočasne načrte – ampak večinoma take, ki vključujejo druge ljudi. Če samo pomislimo na to, za koliko družabnih aktivnosti se zmenimo za po nekaj tednov vnaprej, ker se drugače s kolegi, ravno tako zaposlenimi, kot smo mi sami, ne bi mogli uskladiti, je logično, da bomo mnoge med njimi tudi tik pred zdajci odpovedali. Z danes na jutri bomo na primer ugotovili, da imamo na popoldne, rezervirano za bovling z bivšimi sošolci, enostavno preveč dela.
Toda – če smo že našli ravnovesje med delom in prostim časom, kam točno sploh vključiti te trenutke brezdelja, tisti pravi prosti čas?
Ne bo pa to v resnici vedno krivo za odpoved – od časa do časa bomo ugotovili, da ne moremo ven na še eno pijačo ali športno aktivnost ali žur, ker se nam ne da in ker je to, da dogovor odpovemo, naša edina možnost, da ostanemo doma, na kavču, in ne počnemo nič. Pijača z znanko je bila konec koncev v našem urniku in tista ura in pol, ki smo jo s tem, da smo to »obveznost« iz njega izbrisali, pridobili, je dragocena in samo naša. Pa tudi če v tem času, kot pravi besedilo kultnega komada, samo ležimo nekje z možgani na off in s čivavo na straži ter ne naredimo popolnoma nič. To konec koncev, če še malo ostanem pri komadu, ni tako slab smisel življenja, mar ne?
