Lara Paukovič
NA EKS
Lara Paukovič
Objavljeno 18. oktober 2019 10.50 | Posodobljeno 18. oktober 2019 10.51

Kolumna Lare Paukovič: Te plehke obleke

Ko sem začela malo pogosteje hoditi v tujino in opazovati, kako se oblačijo ljudje tam, je bila razlika očitna.

Verige hitre mode so nam omogočile, da si lahko vsak sestavi modne kombinacije. FOTO: T. K.
Med nedavnim intervjujem z mladim slovenskim modnim oblikovalcem, ki se bo v kratkem predstavil na ljubljanskem tednu mode, je beseda nanesla na smisel mode, na to, kako lahko oblačila spremenijo našo vlogo, če si v vsakdanjem življenju z njimi upamo malo več tvegati. Zelo veliko ljudi si ne: izbirajo preprosta, neizstopajoča oblačila, s katerimi se zlijejo z okolico. Ne gre za vprašanje denarja oziroma za to, da si boljših oblek ne bi mogli privoščiti – verige hitre mode (ki je sama po sebi problematična, a pustimo to) so nam omogočile, da si lahko vsak sestavi kombinacije, ki bodo vsaj malo spominjale na to, kar vidimo na modnih pistah po svetu, in to za podoben znesek, ki bi ga sicer odštel za navadne kavbojke in majico (če ne drugega, se da zdaj garderobo res poceni osvežiti v ljubljanskem Primarku). A mnogi do oblek nimajo nikakršnega odnosa, ker se jim zdi ukvarjanje z zunanjostjo do te mere, da vsako jutro dobro premisliš, kako boš kombiniral kose, plehko. Nase vržejo brezoblične hlače, reklamno majico, ki so jo pred leti dobili kot poslovno darilo, superge, ki so bolj primerne za v telovadnico kot za na ulico, in že so pripravljeni na nov dan.

Morda imajo poklic, ki modnih eksperimentov ne dopušča, morda nimajo časa; a nič zato – malo modne svobode si lahko dopustimo tudi, ko gremo samo po tedenskih nakupih, na obisk k sorodnikom ali na kavo k sosedi. Res pa je, da je to predvsem v manjših krajih nekoliko težje, ker ljudi hitro zmoti vse, kar meji na ekstravaganco. Pa saj v glavnem mestu ni bistveno bolje: med sprehodom po centru mesta redko naletim na modno kombinacijo, ki me res osupne. Ko sem začela malo pogosteje hoditi v tujino in opazovati, kako se oblačijo ljudje tam, je bila razlika očitna. Trendi, ki jih v svojo delovno opravo brez pomislekov vključujejo na primer Milančanke, Newyorčanke ali Londončanke, se pri nas pojavijo z nekajletnim zamikom, pa še to zelo sramežljivo in počasi, kot bi bilo sledenje svetovni modi nekaj slabega.

Podobne zadržke opažam pri ličenju. Manj je več, naj bi veljalo, čisto malo maskare in pudra, da se ja ne bi videlo, da si naličen. Ampak zakaj? Ličim se od začetka gimnazije in v tem neizmerno uživam. Še zdaj vem, kako z veseljem sem se učila umetnosti nanašanja črtala za oči (čeprav je bilo vmes kar nekaj kiksov), eksperimentirala z barvami senčil in bleščil za ustnice, kako zadovoljna sem bila, ko sem prvič preizkusila umetne trepalnice, in tako dalje. Ličenje je mali obred, ki ga izvajam predvsem zase, pri tem pa se ne oziram preveč na občasne komentarje, da je to antifeministično početje, s katerim podpiram patriarhat (mislim, da je smisel feminizma ravno v tem, da lahko vsaka ženska s svojim telesom in obrazom počne, kar želi). Ne šminkam se zato, ker tako zapovedujejo lepotni standardi – konec koncev poznam nešteto žensk, ki čisto normalno živijo brez ličil in jim tega nihče ne očita –, ampak ker tudi na to, ravno tako kot na izbiranje oblek, ki jih boš dal nase, gledam kot na način izražanja, komunikacijo s svetom. In ko poskušam komu razložiti, zakaj je tudi nanašanje maskare ali šminke lahko dejanje opolnomočenja, se vedno spomnim na Banksyjevo sliko taboriščnikov – umetnina je črno-bela, le ljudje na njej imajo ustnice namazane z živo rdečo barvo. Banksy je sliko zasnoval na podlagi dnevniškega vnosa britanskega vojaka Mervyna Willetta Gonina, ki je bil med tistimi, ki so leta 1945 osvobodili taborišče Bergen-Belsen. V času, ko je bil tam, so taboriščniki prejeli paket z velikimi količinami rdeče šminke. »Ne vem, kdo je prosil za šminko, ker to niti približno ni bilo to, kar so ljudje hoteli, bolj so potrebovali na stotine drugih reči. Ampak želim si, da bi lahko ugotovil, kdo je to storil, ker je šlo za briljantno potezo, dejanje genija,« je zapisal Gonin. Naenkrat si v taborišču videval ženske, ki niso imele na sebi ničesar razen rdeče šminke, okoli so blodile trepetajoče in zavite v odejo, vseeno pa namazane. Najbolj pretresljivo pa je bilo truplo mrtve ženske, ki je čakalo na obdukcijo – v rokah je še vedno stiskala košček šminke. S to šminko so taboriščnice zopet postale individualna bitja, ne samo nekdo s številko na roki. »Če ne drugega, so se lahko ponovno ukvarjale s svojo podobo. Nazaj so dobile človeškost.«
Deli s prijatelji