Kolumna Lare Paukovič: S srečko v boljše življenje

V nedeljo sem stala v vrsti na bencinski črpalki, pred mano najmanj deset ljudi. Čez par minut se je odprla še ena blagajna. »Imate za vplačati loto?« se zadere prodajalka. »Ne,« odvrnem in se sprijaznim s tem, da se bo vrsta, v kateri stojim, mogoče zmanjšala za enega ali dva človeka. Ampak ne: »Potem pa kar sem,« reče prodajalka. »Vsi drugi čakajo na vplačilo lota.«


Verjetnost za loterijski dobitek je seveda smešno majhna – a navdušenost nad lotom in preostalimi igrami na srečo kar ne pojenja. Spomnim se, da je na začetku leta 2012, ko sem bila še gimnazijka in sem iz zabave tudi sama občasno igrala loto, okoli njega vladala posebna evforija. Vsota za sedmico se je namreč povzpela na »rekordnih« 4,872.229 evrov (zdaj je sklad za sedmico»le« 2,640.000 evrov). To je pritegnilo tudi ljudi, ki se z igrami na srečo sicer niso ukvarjali, pred okenci za vplačila so se vile še enkrat daljše vrste kot ta med mojim nedavnim obiskom črpalke, loto pa je postal celo priljubljena tema raznih debat.

Kaj nas pri igrah na srečo, s katerimi se je človeštvo ukvarjalo v vseh zgodovinskih obdobjih, tako privlači? Očitno se skladajo s tremi pomembnimi človekovimi potrebami: po igri, zmagi in obvladovanju usode. Toda v sodobnem kapitalističnem svetu so dobile še prav poseben pomen, kajti rešitev vseh naših težav naj bi bil denar – danes imeti prevladuje nad biti. V takšnih okoliščinah človek hitro začne verjeti, da bo močan, cenjen, spoštovan, priljubljen in svoboden, če bo le imel veliko denarja; toliko, kot ga s svojim običajnim delom ne more pridobiti. Nakup loterijske srečke se zdi tako hitra in učinkovita rešitev.

Poleg tega igre na srečo vdirajo v javni prostor tudi na načine, ki jih niti ne opazimo. Na primer z akcijami, kot so »Kupite tri izdelke iz nove linije za zdravo življenje in morda boste srečen dobitnik avtomobila!« ali »Rešite spletno anketo in osvojite ipad!«. Celo otroci raje izberejo kosmiče, v katerih bodo morda dobili igračo, ki si jo želijo, ali kupijo čokolado, ki lahko skriva manjkajočo sličico za v njihov album. Starši pa včasih otroke nevede navajajo na hazardiranje že s tem, da jim že kot malčkom dovolijo, da skupaj z njimi kupijo kakšno hitro srečko ali izbirajo kombinacije lota.

Toda ali bi vrtoglavi glavni dobitek, če bi se nam po nekem čudežu nasmehnila sreča, res znatno izboljšal kakovost našega življenja? Zgodbe o loterijskih »srečnežih« prej govorijo nasprotno – o ločitvah parov, ki se po visokem loterijskem dobitku nikakor niso mogli dogovoriti o delitvi denarja, ekscesivnem zapravljanju, občutkih praznine, tožbah bivših deklet in fantov, ki so iz neznanih razlogov menili, da si tudi oni zaslužijo delež dobička ... tudi v romanu Selje Ahave Stvari, ki padejo z neba, ki sem ga brala pred kratkim, teta glavne junakinje, ki dvakrat zadene glavni dobitek (s prvim si kupi nekakšen dvorec), pade v nekakšno čudno melanholijo.

Sprašuje se, kako je mogoče, da je imela ravno ona kar dvakrat v življenju tolikšno srečo, in začne razmišljati, kaj bi zdaj lahko šlo narobe.

No, ampak to se meni že ne bi zgodilo, so prepričani redni kupci srečk, pokeraši in ljubitelji športnih stav, ki mrzlično vplačujejo listke, ker imajo natančen načrt za to, kaj bi storili z dobitkom. Dali odpoved v službi in kupili jadrnico, ustanovili svoje podjetje, se obdali s šopkom mladih deklet ali fantov, šli na potovanje okoli sveta ... in tako se, včasih povsem neopazno, razvije zasvojenost z igrami na srečo.


Po besedah psihoterapevtke Sanje Rozman imajo igralci na srečo v svoji duševnosti pomembno ranljivo točko: kombinacijo dveh napačnih miselnih predpostavk. Menijo, da je mogoče reči velike vrednosti pridobiti brez truda ter da je mogoče izigrati zakone in brez težav predvideti kombinacijo številk ali kart, ki bo prinesla sanjski dobitek. Zato v nasprotju s priložnostnimi igralci ne znajo nehati, ko so izgubili že več denarja, kot si ga lahko privoščijo. Tako trdno verjamejo, da jih ena pravilna poteza loči od uresničitve sanj, v katere so tako dolgo vlagali, da si jih ne pustijo vzeti. S tem je tako kot z vsako zasvojenostjo: samo še en loterijski listek, en fiks, še en kozarček, nov poskus z nasilnim partnerjem, ki nas je čustveno privezal nase, in življenje bo boljše. Tokrat pa res. Zato verjamem, da bo prihodnjo nedeljo na bencinski spet gneča ...