Lara Paukovič
NA EKS
Lara Paukovič
Objavljeno 11. oktober 2019 09.14 | Posodobljeno 11. oktober 2019 09.14

Kolumna Lare Paukovič: Male odvisnosti

Ključne besede: kolumna

Če mi kdo ponudi kavo, rečem ja, če kdo predlaga pijačo, večinoma – no, če ne gre za večerna srečanja – naročim kavo.

Katero imate pa vi najraje? FOTO: Shuterstock
Še preden sem začela pisati to kolumno, sem se kot vsako jutro napol v transu odvlekla do kuhinje z jasnim namenom, da si skuham kavo. Nekaj požirkov sem potrebovala, da sem postala podobna sebi, nato pa sem se lahko usedla za računalnik. Kavo pijem od osnovne šole, a če smo najprej na kavi večinoma sedeli med odmori in po šoli, ker se nam je zdelo fino, da uživamo v pijači za odrasle, se je v gimnaziji zame kar hitro spremenila v nepogrešljiv pripomoček, brez katerega ni bilo mogoče začeti dneva.
Če mi kdo ponudi kavo, rečem ja, če kdo predlaga pijačo, večinoma – no, če ne gre za večerna srečanja – naročim kavo.


Tudi če se mi je še tako mudilo, nisem šla od doma brez popite skodelice kave, če sem morala mini obred preskočiti, pa sem preostanek jutra posvetila iskanju kafiča, kjer bi lahko kar najhitreje prišla do svoje doze. Kaj je s to kavo, si najbrž mislite tisti, ki kave ne pijete – zjutraj prisegate na čaj, vodo z limono ali pa sploh ne daste nič na jutranje obrede in ste nov dan sposobni začeti brez poživil. Zakaj so ljudje takšni fanatiki v zvezi s tem? In v resnici na to ne znam odgovoriti, vem pa, da bi, če bi mi kdo rekel, da kave ne smem več piti, niti ene skodelice na dan, veliko ritualov v mojem življenju, sploh pa jutranje pisanje ali branje časopisov, izgubilo smisel.
image
Katero imate pa vi najraje? FOTO: Shuterstock

Pravzaprav se je to enkrat že zgodilo – pred leti sem imela zdravstvene težave, zaradi katerih so mi za nekaj časa svetovali opustitev kave. Najprej nisem preveč razmišljala o tem, kaj to zame sploh pomeni, a po nekaj tednih vrtoglavice, brezvoljnosti, kroničnega pomanjkanja energije in nepripravljenosti na izzive novega dneva, ki sem ga po novem začenjala z zelenim čajem (in ni učinkoval – ali pa se mi je zdelo, da ne, ker je bil okus tako zanič), sem se vrnila na eno skodelico na dan. Saj mi ne bo škodilo, sem si prigovarjala – kar pomeni, da sem se bila skoraj pripravljena odpovedati zdravju na račun banalne odvisnosti, odvisnosti od kave.
image
Zakaj so ljudje takšni fanatiki v zvezi s tem? FOTO: guliver/GETTY IMAGES


Pa ni ostalo pri tem: skodelice na dan sem se držala le nekaj mesecev, potem sem bila kmalu na dveh – enostavno zato, ker se mi je zdelo, da se imam neskončno slabše, če grem med faksom ali popoldne z ljudmi na pijačo in vsi pijejo kavo, jaz pa (spet) čaj ali neki sok, ker sem limit skodelice na dan dosegla že zjutraj. Ali ko se učim v knjižnici in koncentracija pade in vsi stojijo v vrsti za avtomat za kavo, jaz pa pijem vodo in upam, da bo učinkovala kot poživilo, s pomočjo katerega bo šla snov hitreje v glavo.

Zdravstvene težave, ki sem jih imela takrat, niso popolnoma izginile, a trenutno sem ne glede na vse spet v fazi, ko skodelic kave na dan ne štejem več. Če mi kdo ponudi kavo, rečem ja, če kdo predlaga pijačo, večinoma – no, če ne gre za večerna srečanja – naročim kavo. Kadar koli spoznam koga, ki kave ne pije, se malo začudim in se potihem vprašam, kako to, zatem pa že razmišljam, za koliko drobnih radosti življenja je (bil) ta človek prikrajšan – kavo med odmori v šoli, skupinsko jutranje kofetkanje s prijatelji ali družino ob morju, hitenje po coffee-to-go med službeno pavzo, iskanje najboljšega mesta za pitje kave na potovanjih ...

Nekako mi ne gre v račun, da je mogoče pač samo ljubitelj ledenega čaja, in medtem ko smo mi med odmorom na faksu sedeli na kavi, je šel on ali ona v trgovino po plastenko sole – in se imel ob tem ravno tako dobro.
Kofeinski napitek v tej zgodbi lahko nadomestite s čimer koli, kar konzumirate vsak dan in čemur se ne bi mogli odpovedati – cigaretami, sladkarijami, kokakolo, džin tonikom po kosilu, salamo na kruhu, večernim vinom. V naših življenjih je kar več malih odvisnosti od snovi, jedi in pijač, ki v resnici nimajo posebnega pomena, a smo jim ga pripisali in se nanje navlekli mi sami, in zdaj tega ne bi mogli zamenjati s čim drugim, tudi če nas kdo izrecno opozori, da nekaj ni dobro za naše zdravje, ali pa nas poskuša prepričati, da je neka druga stvar boljša od tega.

A večinoma sploh ne gre za okus – velikokrat mi kak strastni pivec kave pripoveduje o tem, kako se mu je zdela kava, ko jo je prvič poskusil, ogabna; enako o vinu razlaga kdo, ki ga zdaj pije redno. Pomemben je sistem dnevnih ritualov, ki smo ga zgradili okoli tega – če bi se stvari zdaj odpovedali, bi morali za vsako priložnost, s katero jo povezujemo, poiskati novo pijačo, jed ali snov, v kateri bi ravno tako uživali, s tem pa se nam, preprosto povedano, ne da ukvarjati. Čar ritualov je ravno v njihovi predvidljivosti, v začasnem umiku iz vsakdanjega kaosa.
Deli s prijatelji