NA EKS

Kolumna Lare Paukovič: Kako se učinkovito prodati

Še najbolj zanesljivo je, da najprej pogledaš, kaj je človek ustvaril, šele nato pa, kaj vse se o njem piše.
Fotografija:
Odpri galerijo

Vedno sem občudovala sposobnost nekaterih ljudi, da se dobro prodajo. Mogoče zato, ker se je sama nikoli nisem toliko priučila, da bi imela v življenju kakšne ugodnosti. Nekaj je gotovo imam, to priznam, sicer pa so nam pot do samopromocije v zadnjem desetletju zelo olajšala družabna omrežja, na katerih lahko, če imaš količkaj smisla za te reči, iz sebe dokaj hitro ustvariš neke vrste znamko.

A ne glede na to, da mi je jasno, kako pomembno v kapitalistični družbi je to, da se znaš prodati, si mislim, da mi, tudi če bi se recimo ukvarjala s šovbiznisom, dostojanstvo ne bi dovoljevalo, da bi pisarila na razne medije in prosila, ali se lahko pojavim v neki rubriki, ali lahko namenijo prostor mojemu zadnjemu projektu in tako dalje. Mogoče zato, ker vem, kakšne so reakcije nas novinarjev, ko dobimo tak e-mail.

Toda morda je v resnici, če se že imaš za nekega zvezdnika, celo bolj produktivno, če odmisliš morebitne reakcije novinarjev in se osredotočiš samo na izdelek, ki ga želiš prodati – torej sebe, za to pa uporabiš vsa mogoča sredstva. Po principu z glavo skozi zid. Ali pač ne? Kakor koli, verjemite, da samooklicanih slavnih, ki ga uporabljajo, ni tako malo.


Načini, na katere se ti očitno precej samozavestni ljudje lotevajo tega posla, so različni. Nekateri pisarijo dobesedno za vsak izdelek, ki ga izpljunejo, tudi če je krepko pod povprečjem. Primer: glasbenik, ki na vsake tri mesece izda novo skladbo. Ker vsi ti komadi seveda ne morejo biti kakovostni, je zanje težko dobiti ustrezno pozornost – in kdo drug mu bo priskočil na pomoč kot prav novinarji.

Takšni primerki tako na vse mogoče medije pošiljajo tono promocijskega materiala v zvezi z novostjo, vse skupaj lično zapakirano v press kit, s profesionalnimi fotografijami, da bodo imeli novinarji ja čim manj dela z iskanjem po fotoarhivih, vnaprej spišejo celo članke o tem, kako »XY preseneča z novim svežim komadom, ki je velik odmik od tega, kar je počel doslej, in bo gotovo navdušil poslušalce«, priložijo pa še osebne fotografije z morja, pohajkovanja po gorah, praznovanja rojstnega dne in med sedenjem na straniščni školjki (tole zadnje je šala, se pa ne bi čudila, če bi kdaj res dobila kaj podobnega), ob njih pa predloge, kako lahko ta material uporabimo še za druge članke o njih, če bi slučajno želeli predstaviti še njihovo zasebno življenje, ne samo novih skladb.

Spet drugi so malo bolj subtilni. Ko jih prosiš za sodelovanje v nekem članku, ki recimo ni neposredno povezan s tem, kar počnejo, se hitro pozanimajo, ali bi lahko kaj povedali še o svoji novi skladbi, zadnjem potovanju, lepotni operaciji, ki so si jo ravnokar privoščili in za katero jim je bilo očitno obljubljeno, da bo cena nižja, če bodo kliniko, kjer so tako lepo poskrbeli zanje, čim večkrat omenili v medijih, o zadnjem obisku v lepotnem salonu (tudi tu so, kakopak, dobili popust) ali čem drugem.

Potem so tu tisti, ki skrbno naštudirajo rubrike v različnih revijah in pišejo kar s prošnjami, če bi se lahko pojavili v eni ali drugi – ko smo že pri tem, pa pravzaprav morajo vprašati tudi, ali lahko dobijo dvostranski intervju in/ali naslovnico, kajti stvar, ki jo pripravljajo trenutno, bo res nekaj najboljšega, kar so naredili v celotni karieri (vsakič!). In še tisti bolj old-school, ki se pridejo z novim dosežkom na uredništvo hvalit kar osebno (na srečo so v manjšini), potem pa so užaljeni, ko jim urednik/-ca ne more zagotoviti prostora, ki bi si ga po njihovem s to odlično, vrhunsko, težko prisluženo življenjsko prelomnico zaslužili.


Nekateri teh samopromotorjev so pripravljeni za večji intervju s sabo celo plačati. V njem pa bodo po možnosti razpravljali o svoji skromnosti in počasni gradnji karierne poti, pa navrgli kaj o tem, da si je treba vsak dosežek in pozornost, ki pride z njim, trdo zaslužiti. Zato vam pravim: ne verjemite vsega, kar preberete. Še najbolj zanesljivo je, da najprej pogledaš, kaj je človek ustvaril, šele nato pa, kaj vse se o njem piše.

Sploh pa se prave zvezde velikokrat skrivajo tam, kjer medijev sploh ni, ravno zato, ker vedo, da ne potrebujejo obilice pozornosti novinarjev, da bi delali kakovostne projekte. Kot je pred kratkim, ko sem jo intervjuvala, dejala glasbenica Nuška Drašček: »Prepoznavnost je posledica, ne vzrok, da nekaj delaš.« In če to delaš prav, sem skoraj prepričana, da ti na medije ne bo treba vsak teden pošiljati fotografij sebe v lunaparku ali kaj podobnega.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije