Kolumna Lare Paukovič: Evforija, imenovana Primark

V Cityparku v Ljubljani so prejšnji teden odprli Primark, trgovino iz irske verige hitre mode, ki je zaradi nizkih cen in velike izbire oblačil izjemno priljubljena po vsem svetu. Že uro pred odprtjem je pred vhodom stalo več kot sto ljudi (in to ob pol enajstih dopoldne, ko je večina v šolah in službah), gneča v trgovini je bila nato nepopisna, obsedno stanje pa se je nadaljevalo celo za vikend, ko si moral, tudi če si se odpravil samo v Spar po špecerijo, za vstop v garažno hišo Cityparka potrpežljivo čakati v koloni avtomobilov. Namesto da bi šli ljudje na lepo poletno soboto na bazen ali v naravo, so se odpravili v Primark. Ni to bizarno?


Ne gre za to, da bi se mi zdelo posebno butasto, da nekdo stoji v vrsti za cunje za pet evrov ali da obsojam hitro, poceni modo. No, seveda jo v teoriji obsojam, ker vem, kako podplačani so in v kakšnih razmerah delajo delavci, da si lahko mi nadenemo oblekico za dvajset evrov – ampak nič drugače ni, če kupujemo v Zari ali Mangu; poleg tega ni rečeno, da nekatere prestižnejše znamke, ki za podobno obleko zahtevajo več sto evrov, s svojimi delavci ravnajo lepo.

Še najmanj etično sporno je podpiranje lokalnih oblikovalcev, kar pa si lahko privošči malokdo, ali brskanje po vintidž trgovinicah – a ko potrebujemo nove kavbojke, najbrž ne bomo obrnili deset second hand trgovin, da bi jih tam našli v svoji številki, ampak jih bomo šli pač kupit v Zaro. To je torej širši problem; problem kapitalizma, ne Primarka.

Kar pa se tiče nizkih cen: Primark je poceni, to drži – a ne spet tako dramatično poceni. Kdor si lahko privošči Primark, si skoraj zagotovo lahko privošči tudi kos iz H&M ali New Yorkerja. A ker je Primarkov po Evropi tako malo (v dvanajstih državah, medtem ko je H&M v dvainšestdesetih, Zara v šestindevetdesetih, New Yorker v enainštiridesetih in Bershka, še ena priljubljena veriga hitre mode, v enainsedemdesetih), so očitno bolj cenjeni kot kak »navaden« H&M.

Izleti v Primark so bili že prej, ko ga še ni bilo pri nas, nekakšno romanje (naslov članka v Delu ob odprtju našega Romanje v Primark je zato precej posrečen). Večinoma v Gradec, ker je bil to do nedavnega najbližji; štiri prijateljice so se na primer nabasale v avto, si razdelile stroške goriva in se domov vrnile s polnim prtljažnikom Primarkovih vrečk (ker če že greš na nakupovalni izlet, se ne splača kupiti samo hlač ali pižame).

Če je bila ena od njih blogerka ali instagram »vplivnica«, je verjetno doma pozneje posnela video, posvečen predstavitvi »noro ugodnih« stvari, ki jih je kupila v Primarku: deset topov, kopalke, ki jih v bistvu ni potrebovala, plastične zapestnice, res prisrčna okrasna blazina in tako dalje. In ko smo že pri tem: blogerke so bile tudi tiste, ki so že nekaj tednov pred odprtjem Primarka hajpale sledilce na instagramu, kako se veselijo trgovine in kaj vse si bodo tam nakupile.

Primark ni tak hit samo zato, ker je poceni, ampak ker je – kljub vprašljivi kakovosti – za veliko ljudi sinonim za »kul« obleke. Enako kot so kul kolekcije, pri katerih H&M sodeluje z znanimi oblikovalci (Marni, Lanvin, Jimmy Choo ...) in zaradi katerih modni navdušenci ravno tako čakajo v vrstah še pred odprtjem trgovine (kolekcija H&M x Balmain se je v Sloveniji razprodala v eni uri), čeprav to, da se pod balerinke podpiše neki oblikovalec, še ne pomeni, da so kaj bolj kakovostne kot balerinke iz H&M-ove redne kolekcije.

Ampak število H&M-ovih dizajnerskih kosov je res omejeno, zato to evforijo še nekako razumemo – Primarkova roba, po drugi strani, pa ne bo šla nikamor. In nov iphone tudi ne, pa tudi za tega ljudje čakajo v vrsti, da bi ga dobili prvi ... kombinacija »želim si neki kul produkt« in »vse hočem takoj« je torej tista, ki iz ljudi dela brezglave potrošniške ovčice.

So pa odprtje Primarka pametno izkoristili Mladi za podnebno pravičnost: v Cityparku so uprizorili performans, navidezno smrt, s katero so opozorili na ozadje tekstilne industrije, ki poleg izkoriščanja delavcev pogubno vpliva na okolje. »Modna industrija je druga največja onesnaževalka na svetu. Okolju bolj škodi le naftna industrija. Nekateri modni giganti oblačila, ki jih ne prodajo, sežgejo, namesto da bi jih podarili ali ponovno uporabili. S tem povečujejo količino izpustov, kakovost zraka pa se tudi zaradi plastičnih mikrodelcev bistveno slabša,« sporočajo.