NA EKS
Kolumna Gašperja Lubeja: BRCtoncelj
Še bolj zanimivo bo opazovati, kako se bo odvrtel trojni kadrovski vrtiljak imenovanj guvernerja, ustavnega sodnika in varuha človekovih pravic.
Odpri galerijo
Finančni minister Andrej Bertoncelj FOTO: Leon Vidic
Res je brcnil v temo. In še nasmejal me je. Takole je zapisal: »Čakajo nas pomembni izzivi in zato je pomembno zaupanje in homogenost ekipe.« Da za državno sekretarko imenuješ svojo predhodnico na finančnem ministrstvu, dolgoletno sivo eminenco tega resorja, nato pa le dober mesec pozneje ugotoviš, da ni vredna zaupanja, ker bo še naprej preveč mešala štrene na ministrstvu, je res tragikomično.
Finančni minister Andrej Bertoncelj je ob tem ostal še brez vodje kabineta Gordane Pipan, kar tragikomičnosti doda farsičnost. Ali mu kadre, tudi najožje sodelavce, nastavljajo drugi ali pa finančni minister nima osnovne sposobnosti presoje kandidatov za pomembne funkcije. Ali pa enostavno ni sposoben za ministra in bo kmalu postal še en bivši član vlade.
Vse skupaj je povezano tudi z eno od vse očitnejših težav Liste Marjana Šarca – plitkim kadrovskim bazenom. Vsaj glede Vraničar Ermanove se zdi, da je bil ključni faktor njenega padca predsednik vlade. Precej zgovorno je bilo namreč sporočilo LMŠ, da »gre za avtonomno in legitimno odločitev ministra za finance in predsednika vlade«.
Zgodbo naredi zabavnejšo še to, da je Šarec finančno ministrico v vladi Mira Cerarja vabil k nadaljevanju mandata, a ga je zavrnila, česar premier ni bil pripravljen priznati. Takole sem zapisal pred dvema mesecema: »Prodajanje zgodbe, da je Vraničar Ermanovo najprej snubil, potem pa si je po očitkih javnosti, češ da kadrovsko restavrira vlado Mira Cerarja, premislil in predlagal povsem svojega kandidata, lahko sveže izvoljeni mandatar morda proda na kakšni vaški veselici.«
Upam, da dogajanje okrog Vraničar Ermanove ne pomeni, da na koncu spet ne bo nič z nepremičninskim davkom. Dolgoletni neuspešni poskusi njegove uvedbe so namreč značilni kazalnik nesposobnosti slovenske politike, ki si običajno ne upa izpeljati nepopularnih, a nujnih ukrepov. To še posebno velja za področje lastništva nepremičnin, na katere so Slovenci včasih že kar bolestno navezani, in bog ne daj, da bi plačali kakšen evro več.
Je 80 evrov na leto za trisobno stanovanje v Ljubljani, kot znaša zdajšnji davek oziroma nadomestilo za stavbno zemljišče, res veliko? Je slabih sedem evrov na mesec res tak problem? Ali ne bi bilo bolje, da bi bil davek višji in bi ljudi spodbujali k prodaji prevelikih stanovanj, recimo upokojence, ki komaj shajajo z visokimi stroški za velike hiše, v katerih živijo sami? To bi spodbudilo nepremičninski trg, ponudba bi se povečala, še posebno če bi dodatno obdavčili prazna stanovanja. Cene nepremičnin bi se znižale in potem bi popolnoma drugače gledali na tistih nekaj evrov davka na mesec več, zaradi katerih bi bile lahko cene nepremičnin bistveno nižje.
V prihodnjih tednih bo zanimivo opazovati politično dogajanje znotraj koalicije še na dveh področjih. En vzorec je že kar zakoreninjen in ga bomo očitno gledali do konca mandata: Alenka Bratušek je prevzela vlogo, ki jo je Karl Erjavec igral več kot desetletje, zdaj pa se zdi izgubljen, ko gleda svojega najboljšega klona. Bratuškova kljub le petim poslanskim glasovom v medijih glasno komentira vse: od Bertoncljeve kadrovske politike do tega, da dramatično poziva k sklicu koalicijskega vrha in se sprašuje o smiselnosti koalicijske naveze, če ne bodo uresničene obljube o denarju za upokojence in zdravstvo. Morda se še kdo spomni, da se je Bratuškova spraševala, zakaj ob Levici tudi njena stranka ne bi uživala v opozicijsko-koalicijski vlogi, nato pa je kmalu pridno podpisala koalicijsko pogodbo. Veliko hrupa za nič, torej.
Še bolj zanimivo bo opazovati, kako se bo odvrtel trojni kadrovski vrtiljak imenovanj guvernerja, ustavnega sodnika in varuha človekovih pravic. Ena možnost je, da se bo na koncu koalicija uskladila z Levico in da bodo pri varuhu, pri katerem je potrebna dvotretjinska večina, dodali še kateri glas iz opozicije. Druga možnost je, da bomo videli zanimive opozicijsko-koalicijske instant kombinacije, ki pa se lahko prelijejo tudi v naveze, zaradi katerih bi lahko katera od zdajšnjih koalicijskih strank postala instantno zamenljiva. »Čakajo nas pomembni izzivi in zato je pomembno zaupanje in homogenost ekipe.« Ta stavek bomo morda v tem mandatu še slišali, ko bo šlo za večje zgodbe, kot je zamenjava neke državne sekretarke.
Finančni minister Andrej Bertoncelj je ob tem ostal še brez vodje kabineta Gordane Pipan, kar tragikomičnosti doda farsičnost. Ali mu kadre, tudi najožje sodelavce, nastavljajo drugi ali pa finančni minister nima osnovne sposobnosti presoje kandidatov za pomembne funkcije. Ali pa enostavno ni sposoben za ministra in bo kmalu postal še en bivši član vlade.
Vse skupaj je povezano tudi z eno od vse očitnejših težav Liste Marjana Šarca – plitkim kadrovskim bazenom. Vsaj glede Vraničar Ermanove se zdi, da je bil ključni faktor njenega padca predsednik vlade. Precej zgovorno je bilo namreč sporočilo LMŠ, da »gre za avtonomno in legitimno odločitev ministra za finance in predsednika vlade«.
Zgodbo naredi zabavnejšo še to, da je Šarec finančno ministrico v vladi Mira Cerarja vabil k nadaljevanju mandata, a ga je zavrnila, česar premier ni bil pripravljen priznati. Takole sem zapisal pred dvema mesecema: »Prodajanje zgodbe, da je Vraničar Ermanovo najprej snubil, potem pa si je po očitkih javnosti, češ da kadrovsko restavrira vlado Mira Cerarja, premislil in predlagal povsem svojega kandidata, lahko sveže izvoljeni mandatar morda proda na kakšni vaški veselici.«
Še bolj zanimivo bo opazovati, kako se bo odvrtel trojni kadrovski vrtiljak imenovanj guvernerja, ustavnega sodnika in varuha človekovih pravic.
Upam, da dogajanje okrog Vraničar Ermanove ne pomeni, da na koncu spet ne bo nič z nepremičninskim davkom. Dolgoletni neuspešni poskusi njegove uvedbe so namreč značilni kazalnik nesposobnosti slovenske politike, ki si običajno ne upa izpeljati nepopularnih, a nujnih ukrepov. To še posebno velja za področje lastništva nepremičnin, na katere so Slovenci včasih že kar bolestno navezani, in bog ne daj, da bi plačali kakšen evro več.
Je 80 evrov na leto za trisobno stanovanje v Ljubljani, kot znaša zdajšnji davek oziroma nadomestilo za stavbno zemljišče, res veliko? Je slabih sedem evrov na mesec res tak problem? Ali ne bi bilo bolje, da bi bil davek višji in bi ljudi spodbujali k prodaji prevelikih stanovanj, recimo upokojence, ki komaj shajajo z visokimi stroški za velike hiše, v katerih živijo sami? To bi spodbudilo nepremičninski trg, ponudba bi se povečala, še posebno če bi dodatno obdavčili prazna stanovanja. Cene nepremičnin bi se znižale in potem bi popolnoma drugače gledali na tistih nekaj evrov davka na mesec več, zaradi katerih bi bile lahko cene nepremičnin bistveno nižje.
V prihodnjih tednih bo zanimivo opazovati politično dogajanje znotraj koalicije še na dveh področjih. En vzorec je že kar zakoreninjen in ga bomo očitno gledali do konca mandata: Alenka Bratušek je prevzela vlogo, ki jo je Karl Erjavec igral več kot desetletje, zdaj pa se zdi izgubljen, ko gleda svojega najboljšega klona. Bratuškova kljub le petim poslanskim glasovom v medijih glasno komentira vse: od Bertoncljeve kadrovske politike do tega, da dramatično poziva k sklicu koalicijskega vrha in se sprašuje o smiselnosti koalicijske naveze, če ne bodo uresničene obljube o denarju za upokojence in zdravstvo. Morda se še kdo spomni, da se je Bratuškova spraševala, zakaj ob Levici tudi njena stranka ne bi uživala v opozicijsko-koalicijski vlogi, nato pa je kmalu pridno podpisala koalicijsko pogodbo. Veliko hrupa za nič, torej.
Še bolj zanimivo bo opazovati, kako se bo odvrtel trojni kadrovski vrtiljak imenovanj guvernerja, ustavnega sodnika in varuha človekovih pravic. Ena možnost je, da se bo na koncu koalicija uskladila z Levico in da bodo pri varuhu, pri katerem je potrebna dvotretjinska večina, dodali še kateri glas iz opozicije. Druga možnost je, da bomo videli zanimive opozicijsko-koalicijske instant kombinacije, ki pa se lahko prelijejo tudi v naveze, zaradi katerih bi lahko katera od zdajšnjih koalicijskih strank postala instantno zamenljiva. »Čakajo nas pomembni izzivi in zato je pomembno zaupanje in homogenost ekipe.« Ta stavek bomo morda v tem mandatu še slišali, ko bo šlo za večje zgodbe, kot je zamenjava neke državne sekretarke.
