Objavljeno 09. oktober 2019 22.25 | Posodobljeno 09. oktober 2019 22.25

Kolumna Dušana Malovrha: Po Koroškem, po Kranjskem

Ključne besede: komentar

Avstrijski pogruntavščini sem se čudil v 70. letih in lahko se ji čudim še danes.

Več kot pol stoletja že tlačim rodno grudo, pa sem šele zdaj prvič v svojem življenju zares, za več dni, obiskal najsevernejše območje slovenskega etničnega ozemlja. Kakšna sramota. Kajti Gosposvetsko polje pri Celovcu je zibelka slovenstva, tamkajšnja cerkev Marijinega vnebovzetja je najstarejša, zgrajena na slovenskih tleh, v njej so v rimskem sarkofagu ostanki najstarejšega slovenskega škofa Modesta, irskega misijonarja iz 8. stoletja, ki se je naučil tudi slovensko. Normalno, saj so tam živeli – Slovenci. Žal slovensko na Koroškem govori čedalje manj ljudi: po popisu iz leta 1818 je bilo tam 137.000 Slovencev, 2001. le še 13.109, čeprav je takih, ki se imajo za naše rojake, menda okoli 40.000. Naklada dveh slovenskih tednikov na Koroškem, Nedelje in Novic, je lepa, približno 3000. Če to kaj pomeni.

Med večetapno strokovno ekskurzijo sem po koroških in štajerskih cestah vozil po črki zakona. Ne le zato, ker sem šofiral službeni avto (in sem moral v svoj rezervoar tankati samo alkoholfrei pivo). Po predpisih sem šel tudi in predvsem zato, ker tam vsi upoštevajo pravila. Redke izjeme jih le potrjujejo. Ob delih na avtocesti in omejitvi 60 na uro vozijo 60 na uro in se ti, četudi imajo stokrat boljši avto, ne nalimajo na rit, češ kaj boš ti, izgini, kamor veš in znaš, ampak upoštevajo varnostno razdaljo.
Avstrija je urejena država. Po eni strani zelo konservativna, po drugi pa zelo naklonjena novotarijam. Tako brez zadržkov postavijo futuristični rečni splav s kavarno in galerijo sredi Mure v središču Gradca, obenem pa ne zavržejo tistega, kar se zdi morda zastarelo – ker pač deluje. In stvar, ki pri severnih sosedih deluje, je tudi prav posebna ulična prodaja tiska. Izvodi Kleine Zeitunga, denimo, so bralcem na voljo v prozornih plastičnih vrečah, pričvrščenih za ulične kandelabre. V režo vstaviš kovanec, zavrtiš ročko in si postrežeš s svežim časopisom. Temu sem se v Gradcu čudil že v 70. letih prejšnjega stoletja, ko sem obiskoval tante Resi in onkla Hermanna, in temu se lahko čudim še danes, v digitalnem 21. stoletju. Od Avstrijcev bi se lahko marsikaj naučili, ampak vrečke s časopisi se na naših ulicah zagotovo ne bi obnesle – brez nadzornih kamer.
Deli s prijatelji